Novice iz Clevelanda

| 09.11.2014, 17:31 Matjaž Merljak

Članice Oltarnega društva svetega Vida so preteklo soboto spet prodajale krofe v društveni sobi tamkajšnje šole. V župniji Marije Vnebovzete so pa v soboto pripravili večerjo z golažem. To je bilo v skrbi društva Najsvetejšega Imena, ki pa so se člani danes skupaj zbrali pri sveti maši in po njej je sledil mesečni sestanek.

Na ta vikend poteka v tej župniji tudi Evharistična pobožnost. Jezus v zakramentu evharistije je izpostavljen od včeraj po jutranji maši do zaključka danes popoldne z večernicami, procesijo in blagoslovom.

Praznika vseh svetih in vernih duš dan sta za nami. V teh dneh smo se spominjali in molili za vse naše rajne, ki so odšli v večnost pred nami. V Clevelandu smo molili v cerkvah in na Slovenski pristavi.

Takoj po prazniku Vernih duš dan, v torek, so v naši deželi potekale volitve. Ne volitve za predsednika države, ne to so bile vmesne volitve za poslance in guvernerje držav. Tudi v tej deželi je začela prevladovati empatija. Samo v naši državi, Ohio, je bila udeležba rekordno nizka. Se morda dogaja ista situacija v tej demokratični državi kakor v demokratični Sloveniji. Ko vprašaš volivca, zakaj ni šel na volišče oddati svoj glas, premnogokrat dobiš isti odgovor kakor v Sloveniji: »Kaj pa čem, saj se nič ne spremeni.« Mogoče je to delno res, le da v tej deželi prevladuje demokratični sistem že krepko preko dvesto let. Ima pa tradicijo in kot tako včasih strast malo usahne, a spet znova zaživi. Odvisno za kaj gre in kaj je na mizi.

Slovenija je v tem pogledu še dojenček, saj je demokratični sistem nastopil in je komaj polnoleten. Vsi vemo, da samo zato, ker je človek dopolnil polnoletnost, ne pomeni, da je dozorel. Vsak potrebuje čas in izkušnje, ki ga naučijo kako in kaj, da lahko resno presodi. Prav tu pa vidim problem v Sloveniji. Ko je nastopila svojo samostojno pot in se podala v demokratični sistem, ni bilo ljudi, z izjemo le nekaterih, da bi bili sposobni voditi novo državo ljudstvu naklonjeno, demokratično, kjer je vsak državljan spoštovan, enakovreden.

Se spominjam kot deček, ko sem obiskoval osnovno šolo v Sloveniji v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, so nas učitelji poučevali o vstaji naroda. Je res to bila »vstaja«? Ne vem, ker vstaja je pomenila le za manjši del prebivalstva. Ostali smo bili nepriznani, nevidni in zasramovani, ker smo bili člani družin drugačnega prepričanja. To zasramovanje, nepriznanje velja še dandanes, ko govorimo o zamolčanih, ki ležijo v kraških jamah, breznih in tankovskih jarkih po širni Sloveniji. Še danes po sedemdesetih letih nimajo človeško dostojnih grobov, kamor bi svojci lahko šli in se spominjali svojih dragih, ki so enostavno izginili. Ni jih več bilo, pika. Ni že čas, da se ta grobišča odkrijejo in dostojno pokoplje mrtve. Tako bi lahko svojci imeli prostor, kjer bi se človeško spomnili dragih po tolikih letih. Dolžnost tega odkritja in se na novo pokoplje padle, ima sicer država. In kdo je država? Ni to njeno ljudstvo? Prav tu si človek vpraša, kaj je z ljudstvom da pusti, da se to že zavlačuje sedemdeset let. Vse vlade, ki so bile do sedaj, so imele to dolžnost, to napako popraviti, a če ljudstvo tega ne zahteva, vladajoči, ki se bojijo izgube svojih stolčkov, ne bodo storili. To mora zahtevati ljudstvo.

Velike spremembe se odvijajo počasi, a vedno z zahtevo ljudstva, ki si želi boljše, vsem enakovredno življenje. Zgodovina nas uči in nam kaže, kako se svet spreminja. Kdor sledi zgodovini in jo pozna, so vsa velika gibanja prišla prav od ljudstva, ki je zahtevalo spremembe. Danes ni nič drugače. Gibanja se začno in končajo pri volitvah. Udeležba volitev je edini način, ko se stvari resno lahko spremenijo in s tem izboljša enakovredno življenje vseh državljanov. Istočasno je pa tudi dolžnost vseh državljanov, da gredo in volijo, v tej ali drugi državi. Tudi v Sloveniji, če želi postati res demokratična.