Edi Vidmar - otrok s Petrička
| 08.11.2014, 08:28 Matjaž Merljak
Življenje nekaterih je res neverjeten preplet dogodkov, tudi takšnih, ki so plod odločitve drugih. Kako močno so posegli v mlado družino, s komaj nekaj let starim sinom, posamezniki povojnih revolucionarnih let, nam je ob obisku našega radia pred nekaj dnevi razlagal g. Edi Vidmar, ki že več desetletij živi v Avstriji. Tja je, še ne polnoleten, pobegnil v želji po boljših časih in si na tujem ustvaril družino ter dom. V Slovenijo se rad vrača, pravi, da vedno bolj.
Orglice so mu rešile življenje
Edi Vidmar je glasbenik, risar, izdelovalec lesenih predmetov, tudi ljubiteljski čarodej, skratka spreten v marsikaterem opravilu, vsega tega se je sproti učil in si s tem služil vsakdanji kruh. Največje veselje pa ima z orglicami, z ustno harmoniko, na katero igra zelo spretno. Z njo redno nastopa in se udeležuje tudi slovesnosti, ki jih prirejajo rojaki na avstrijskem Koroškem in tudi drugod. Pravi, da so mu orglice rešile življenje. V letih, ko je bil še kot deček prepuščen sebi in svoji iznajdljivosti, je zaigral na orglice in v zameno dobil kaj za pod zob in streho nad glavo. Žal danes orglice izginjajo, pravi. Nanje zna zaigrati le še nekaj starejših, včasih pa so bile pogosto v rokah otrok, ki so si z njimi krajšali čas in si lepšali otroško radoživost. Edi je eden od znanih otrok s Petrička. Hvaležen je posvojiteljema, krušna mati ga je naučila igranja na ustno harmoniko, Matic, krušni oče pa tudi spretnosti s hitrimi prsti. Nastopanje mu je vračalo veselje, predvsem pa ga je povezovalo z ljudmi in mu dajalo občutek pripadnosti.
Usoda Edijevih staršev je tragična. Očeta so ubili, med krstom, je pripovedoval Edi Vidmar, mater mučili in jo zaprli. Njega, nekaj let starega dečka, poslali v rejo k tujim ljudem. Šele, ko se je ženil in zato iskal rojstni list, oziroma kakršnekoli druge podatke o sebi in sorodnikih, so mu povedali, da še živi njegova teta. Obiskal jo je in pri njej izvedel, da živi tudi njegova mati, ki je pobegnila v Bosno, v Sarajevo. Po skoraj petdesetih letih je tako dvignil telefonsko slušalko in jo poklical, ob njem je stal župan z listinami v rokah, ki bi mu pomagal pri dokazovanju njegove identitete. Mati, ki je ves ta čas živela v prepričanju, da sina ni več med živimi, saj so ji tako rekli, je zakričala od presenečenja in mu, ker je bila še vedno v krčevitem strahu za njegovo življenje, prepovedala obisk. Po dveh letih čakanja se je odločil in jo obiskal. Lahko si le predstavljamo čustvenost in ganljivost takšnega srečanja. Nerazumljivo pa ostaja dejstvo o krutosti povojnih časov, ko so matere trgali od otrok in zarezali v usodo številnih družin. Počasi se rane celijo, tudi posamezne zgodbe dobivajo epilog. Ediju želimo veliko sreče z orglicami in lepih trenutkov, vsakič, ko bo obiskal rodno domovino, kjer so mu nekdaj ljudje povzročili tolikšno gorje, pa vendar mu to ni odvzelo ljubezni do nje in njenih ljudi.
