Sveti Martin, milni mehurčki in solidarnost
| 11.11.2014, 16:08 Blaž Lesnik
Mrzlo zimsko jutro, prva polovica 4. stoletja. Pred mestnimi vrati Samarobriva, danes francoskega mesta Amiens, oddaljenega 120 km severno od Pariza, leži prezebli berač. Sreča ga rimski častnik Martin Tourski, sleče svoj plašč, ga prereže na pol in ga da revežu.
Leto 2014, evropska mesta v vse bolj globaliziranem svetu, kjer je na eni strani nakopičeno veliko bogastvo, z druge strani pa revščina, migranti in begunci vse bolj pritiskajo na evropska vrata z bližnjega vzhoda. Val beguncev iz Sirije je samo Nemčijo v zadnjih tednih pripeljal na rob humanitarne katastrofe.
Dve sliki, med katerima je zgodovinski prepad, velik skoraj 1700 let. In če se zdi prva slika osebno nagovarjajoča, malodane romantična s podobo vojaka, ki z mečem prereže svoj plašč, je druga pač vsakdanja realnost, ki se ne zdi nič posebnega: revežev je med nami pač veliko, nanje smo se navadili. Vojne so oddaljene in se nas ne dotikajo neposredno, kot tudi ne stiske premnogih, od doma pregnanih družin in posameznikov.
Papež Frančišek to sliko današnjega časa imenuje milni mehurček. Vanj je ujet sodobni človek. Kultura udobja nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, naredila nas je neobčutljive za krike drugih. Milni mehurčki so sicer lepi, a niso nič, saj vemo, kako hitro se razblinijo. V tem globaliziranem svetu smo padli v globalizacijo ravnodušnosti, pravi papež, ki tudi sicer veliko govori o solidarnosti.
Svet Evrope je svetega Martina imenoval za evropsko osebnost, kar pomeni, da je (tudi uradno) osrednji evropski simbol medčloveške solidarnosti, vzajemne delitve in ljubezni do bližnjega. Kakšen prostor imajo te vrednote v 21. stoletju, ko je naš horizont omejen na navidezno udobje in lepoto milnega mehurčka? Kako živi vzajemna delitev v času spletnih tehnologij, ko nam kradejo čas nepomembnosti z družabnih omrežij, ki se, takoj ko se pojavijo, hkrati razblinjajo v veter? Medtem pa osamljenost, depresije in različne duševne motnje skokovito naraščajo. In kako je z najbolj razvrednoteno besedo našega časa - ljubeznijo? Seveda vsa ta vprašanja napeljujejo le k eni, temni plati kovanca. Poglejmo še k svetlejši in k Slovencem, ki imamo svetega Martina visoko v čislih, pa ne le zaradi vina. Po številu cerkva, ki so mu na Slovenskem posvečene, je namreč ta svetnik takoj za Marijo, Božjo materjo.
Vsakič znova se potrjuje, da nas Slovence (poleg uspehov na športnih prizoriščih) povežejo tudi naravne nesreče. Morda ironično, a pogled na nekoga, ki mu je voda zalila vse njegovo premoženje, zbudi sočutje in solidarnost, ne glede na barvo ali politično prepričanje človeka v stiski. Mislim, da smo (kakršnikoli vzgibi in razlogi stojijo za takšnim ravnanjem) na to lahko ponosni. In lepo bi bilo, če bi to solidarnost lahko razširili še na kakšno drugo področje, kjer nam ne gre več tako dobro.
Če ostanemo samo pri naravnih nesrečah: zaradi sprememb podnebja nam že v bližnji prihodnosti grozijo še pogostejše in hujše naravne ujme. Če ne bomo ukrepali, svarijo strokovnjaki (in vse bolj tudi aktualni vremenski ekstremi), bo našim otrokom, kaj šele vnukom zelo hudo. Gre seveda za globalno vprašanje, ki je širše od podnebnih sprememb, saj je kultura potrošništva močno načela naravne vire, s katerimi razpolagamo. Če bi vsi prebivalci planeta nemudoma sprejeli ameriško raven materialnega življenja, bi za potrošnjo in sprejemanje odpadnih produktov potrebovali 4 planete. Medgeneracijska solidarnost je torej veliko trši oreh, saj moram iz lastne cone udobja zato, da bo lahko nekdo živel normalno, tudi ko mene več ne bo na tem svetu. Papež Frančišek pravi, da je dobrodelnost prava le takrat, ko tistega, ki daje, zaboli, ko zares čuti z nekom, ki je v stiski.
Gotovo ste že kdaj srečali na cesti mladega človeka, ki berači. V roke mu stisnemo nekaj kovancev, čeprav vemo, da bi tak človek lahko delal in si svojimi rokami služil kruh. A lažje si je potolažiti vest in odhiteti naprej. Kakšna solidarnost je to? Svetovno znani družboslovec se zavzema za to, da bi vsak član družbe (oziroma državljan) dobil od države neko osnovno vsoto denarja na mesec. Kakšna solidarnost je to? Takšna, ki posega v dostojanstvo človeka in ga v svojem bistvu razvrednoti. Zato tudi nima učinka in vodi k pasivnosti, namesto da bi ga motivirala in spodbujala.
Motivacija svetega Martina za njegovo držo – in tega pri vseh „receptih“ za rešitev človeštva ne gre prezreti – ni prihajala iz njega samega. To, da je uporabil svojo moč (ki jo je kot rimski častnik tudi v simbolnem pomenu imel) za dobro – pomoč beraču in ne za svoje udobje - govori o preseganju lastnih moči. Govori o tem, da se je moral na tak ali drugačen način srečati s Kristusom, kar ga je za vedno spremenilo. Sveti Martin je bil sicer rojen očetu in materi, ki nista bila kristjana, a je nazadnje on (kot škof) krstil svojo mater.
In še ena podrobnost je pri Martinovem zgledu pomenljiva. Svoj vojaški plašč je prerezal na pol in polovico obdržal. Beraču je namreč podaril le svojo polovico, saj kot državni uslužbenec (vojak) ni mogel prosto razpolagati z državno lastnino. Vzporednice z aktualnim vprašanjem državne lastnine, privatizacije (zaradi katere so bili včeraj spet glasni sindikati) in dejstva, da je žal država v premnogih primerih slab lastnik, se ponujajo same od sebe. Denar naj služi, ne vlada, pravi papež Frančišek.
Solidarnost ne sme pohoditi pravičnosti in usmiljenje ne potlačiti dostojanstva. Sveti Martin s svojim sporočilom daleč presega zgolj pivske običaje. Jasno nam namreč izrisuje velik izziv današnjega časa: namreč delati za mir, pravičnost in solidarnost, v kateri bo vsakdo lahko živel dostojno. Naj ta izziv v dneh (ko trgovci govorijo celo o dveh Martinovih sobotah) navdihne bolj kot še najboljše slovensko vino.
