Goreče sveče brez grobov

| 05.11.2014, 14:25 Jože Bartolj

Zvečer, na dan vseh svetih, sem šla, tako kot vsako leto, na stare Žale, prižgati svečko. Pa ne na kakšen grob. Prižgano svečko sem pustila zadaj za cerkvico ob vhodu na pokopališče. Ni bila osamljena, saj jih je tam gorelo že več tisoč. Mamica poleg mene je na hčerkino vprašanje, »Zakaj pa tu gorijo svečke, saj ni groba?« odgovorila čisto na kratko: »Te svečke gorijo za tiste, za katere se ne ve, kjer so pokopani.«

Brez dodatne razlage, pa tudi deklice nisem slišala, da bi spraševala dalje. Že dolgo je tega, kar so meni razložili, da so tam zadaj za cerkvijo svečke začeli prižigati tisti, katerih bližnji so končali v kraških breznih, rudniških jamah, tankovskih jarkih. Ker niso vedeli, v katerih jarkih, v katerih breznih ali rudnikih so našli svoj zadnji počitek ti, ki so jih imeli radi, so domači zanje ob dnevu vseh svetih ob cerkvici prižgali svečko. Tako so se čutili bližje tistim, katerim je bila odvzeta pravica do groba in katerih se niso smeli (javno) spominjati. Ker je takratna oblast vedela, komu so te svečke namenjen e, je tako spominjanje skušala zatreti, vendar neuspešno.

Zakaj to sploh omenjam? Ko sem se vrnila s pokopališča, sem med novicami zasledila tudi sporočilo predsednika Državnega zbora ob dnevu spomina na mrtve, namenjeno državljankam in državljanom Republike Slovenije. V tem sporočilu je med drugim tudi zapisal, da danes prevečkrat gledamo drug mimo drugega, kar je pripisal »nezaceljenim ranam za žrtvami vojne ter žrtvami vojnega in povojnega nasilja na celotnem ozemlju Slovenije«. Ob tem je dodal, da »nekateri od njih še danes niso našli svojega dostojnega počitka. Tu je naša država zatajila, saj ureditev dostojnih grobišč vseh žrtev prvenstveno ni (in ne sme biti!) politično vprašanje, ampak je vprašanje etike in humanistični imperativ. Ta zahteva, ki je notranja in inherentna človeku in civilizacijam, je kot taka najbolj jasno izpostavljena v Sofoklejevem delu Antigona, v katerem je bila glavna junakinja Antigona, pripravljena – za to, da je pokopala svojega brata (in s tem prekršila državni zakon, po katerem je njen brat veljal za izdajalca) – žrtvovati lastno življenje.« Svoj nagovor ob koncu je zaključil s pozivom, da moramo, če hočemo graditi državo blaginje, svoje mrtve pokopati, se soočiti z našo preteklostjo ter se z njo tudi spraviti.

V svojem nagovoru se je torej spomnil prav teh, zaradi katerih gorijo svečke za cerkvijo na pokopališču. Teh, ki so bili žrtve revolucionarnega med, predvsem pa povojnega nasilja. Teh, ki še po sedemdesetih letih nimajo grobov. Za mnoge med njimi svojci še danes ne morejo prejeti mrliških listov, saj v mrliških knjigah ni naveden ne datum ne kraj smrti. Strinjam se s predsednikom Državnega zbora – tu je naša država zatajila. Želela bi si morda le, da bi bil pri tem bolj določen, in da ne bi krivde valil kar takole počez na državo. Da bi namesto država raje napisal vse vlade, ki v teh 25 letih, odkar imamo v naši državi demokracijo, niso naredile tega, kar civilizacijska norma zahteva. Da je bila to njihova moralna dolžnost, ki pa so se ji izneverili. Omenil bi lahko tudi, da je pravzaprav večina vlad v samostojni Sloveniji izšla iz ene politične opcije, in da je zato krivda te opcije pred zgodovino še toliko večja. No, morda pa ima (delno) vendarle celo prav, ko je napisal država. Ker smo zatajili tudi državljani, ker nismo v en glas zahtevali, da se odkrijejo vsa grobišča na naših tleh, da se umorjene žrtve prekoplje, polože v grob ter se jim ponovno vrne ime. Ker nismo kot državljani zahtevali, da se tistim, ki so bili odgovorni za žrtve vojnega in povojnega nasilja, sodi in se jih za njihove zločine obsodi, s čimer bi bilo prihodnjim rodovom jasno sporočeno, da je umor sobrata zločin, ki ne zastara. Odgovornost je torej vendarle tudi naša.

Ne strinjam pa se s predsednikom DZ, ko pravi, da ureditev dostojnih grobišč vseh žrtev prvenstveno ne sme biti politično vprašanje, ampak da je to vprašanje etike in humanistični imperativ. Saj je konec koncev tudi politika zavezana etiki in humanističnemu imperativu. Ne samo to. Politika je tista, ki mora tudi jasno obsoditi vsak zločin proti človeštvu, še toliko bolj genocid, storjen znotraj naroda. Politika je tista, ki mora pokazati voljo, da se vprašanje pokopa vseh žrtev enkrat za zmeraj reši. Vse ostalo je samo prelaganje odgovornosti. Ko bo politika pokazala pripravljenost, da se to vprašanje V RESNICI reši, se bo rešilo tudi vprašanje dostojnega pokopa. V to ne dvomim.

Prav pa ima predsednik DZ, ko pravi, da moramo pokop vseh pobitih storiti čim prej, »saj bomo lahko le tako simbolično zaključili to temno poglavje naše zgodovine«. Gospod predsednik, na vas in na vaši stranki, ki ima sedaj oblast v svojih rokah, je torej, da čim prej uresničite za naš narod in naš obstoj tako potrebno dejanje. Pokop vseh, ki jim je bila sedem desetletji nazaj vzeta pravica do groba bo prinesel soočenje naroda tudi s preteklostjo, s tem pa mu dana priložnost tudi za prihodnost.

PS: Predsednik DZ je sicer v svojem govoru tudi tako mimogrede spomnil, da naj bi Antigona pokopavala brata, ki je veljal za izdajalca. Sprašujem se, ali je bilo to zgolj nesrečno naključje ali je s tem hotel prikrito povedati, pod kakšnim pogojem bo temeljna pravica do groba dovoljena »žrtvam vojnega in povojnega nasilja«. Enkrat izdajalec, vedno izdajalec. To, da jim je tako nalepko pred zgodovino dal tisti, ki je hotel oblast za vsako ceno in jo za vsako ceno tudi obdržati, očitno tudi še danes ni pomembno.

Več komentarjev na Casnik.si