Papež v Turčiji – 3. dan
| 30.11.2014, 13:17 Marta Jerebič
Papež Frančišek je tretji dan apostolskega potovanja v Turčiji začel z evharistično daritvijo na predstavništvu Svetega sedeža v Istanbulu. Kmalu zatem se je srečal z velikim rabinom Turčije Isakom Halevom, zastopnikom 25-tisoč Judov živečih v tej državi. Nato se je napotil v pravoslavno cerkev sv. Jurija, kjer ga je sprejel ekumenski patriarh Bartolomej I. in tam prisostvoval pri več kot dvournem bogoslužju ob prazniku sv. Andreja. Papež Frančišek in Patriarh Bartolomej sta ob koncu podpisala skupno izjavo.
Bogastvo simoblne izraznosti vzhodne liturgije v njenih številnih blagoslovih, svojevrstnem melosu bogoslužnih skladb, vonju dišečega kadila, lepoti bogoslužnih predmetov in govorice kretenj v prepletanju molitve s poslušanjem temeljnega sporočila odrešenja, je prisotne v določenih trenutkih danes še močneje nagovorilo.
Po prinašanju darov za evharistično daritev, je Bartolomej I., ki je vodil bogoslžje, prisotne nagovoril z liturgičnim pozdravom „Mir z vami“ in povabil, naj ljubimo drug drugega. Ob tem se je napotil k sedežu papeža Frančiška in z njim izmenjal prisrčen bratski objem miru in ljubezni. To je bilo zunanje znamenje dejstva, ki ga pravoslavna liturgija močno poudarja, da smo samo z življenjem v globoki medsebojni povezanosti pripravljeni za sodelovanje pri Gospodovi daritvi.
Medtem, ko je sveta liturgija potekala v grškem jeziku, je ob koncu evharistične molitve - pred skupnim očenašem - papežu Frančišku bil dodeljen trenutek, da je Gospodovo molitev glasno zmolil tudi v latinščini, na kar je Patriarh v italijanskem jeziku vsem zaželel dar Božjega miru.
Posebna vzajemna naklonjenost obeh voditeljev največjih krščanskih cerkva: pravoslavne in katoliške in odgovornost za izpolnitev poslanstva v dobro vsega človeštva, je nato bilo mogoče razbrati iz vsebine njunih nagovorov, ki sta sledila božanski liturgiji oz. sveti maši pravoslavnega obreda. V obeh nagovorih je bilo navedenih veliko skupnih prepričanj in hrepenenja po polni edinosti, kakršne si želi Božji Učitelj za svoje učence in oba sta navedla, da so polno medsebojno edinost obeh krščanskih cerkva že uresničili številni mučenci umorjeni zaradi vere v Kristusa. Njihovim preganjalcem je bilo vseeno, kateri cerkvi pripadajo, zanje je bilo dovolj, da so Kristusovi. V prelitju krvi so že doživeli temeljno medsebojno edinost in povezanost z Odrešenikom.
Ob pogledu na ekumensko pot prihodnosti je papež Frančišek preprosto dejal: “Vsakemu od vas hočem zagotoviti, da za dosego hrepenečega cilja polne edinosti, katoliška Cerkev ne namerava postaviti nobenih zahtev, razen tisto glede skupne izpovedi vere. Pripravljeni smo iskati skupaj v luči nauka Svetega pisma ter izkušnje prvega tisočletja tiste načine, s katerimi zagotoviti potrebno enost Cerkve v sedanjih okoliščinah. Edino kar katoliška Cerkev želi in to kar iščem jaz kot škof Rima, torej 'Cerkve, ki predseduje v karitativni ljubezni', je občestvo s pravoslavnimi Cerkvami. To občestvo bo vedno sad ljubezni, ki »je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), bratska ljubezen, kot izraz duhovne in transcendentne vezi, ki nas kot Gospodove učence povezuje.”
Po papeževih besedah pa je edinost kristjanov vedno bolj pomembna tudi zato, da lahko skupaj odgovorimo na določene glasove, v prvi vrsti glas revnih.
V svetu je vse preveč ljudi, ki trpijo zaradi podhranjenosti, rastoče brezposelnosti, visokega odstotka mladih brez dela in naraščanja socialne izključenosti, kar lahko vodi v kriminalne dejavnosti ali celo v rekrutiranje teroristov. “Ne moremo ostati brezbrižni do glasov teh bratov in sester,” opozarja papež in dodaja, da nas revni ne prosijo samo materialne pomoči, ampak predvsem tega, da jim pomagamo braniti njihovo človekovo dostojanstvo.
Naloga kristjanov je, da se borijo proti strukturnim vzrokom revščine: torej proti neenakosti, pomanjkanju dostojnega dela, zemlje, hiše, zanikanju socialnih in delavskih pravic, je jasen papež.“Kot kristjani smo poklicani skupaj premagati globalizacijo brezbrižnosti, za katero se zdi, da danes prevladuje, in zgraditi novo civilizacijo ljubezni in solidarnosti.”
Glasu revnih se pridružuje glas vseh žrtev konfliktov: “Z globoko bolečino mislim na številne žrtve nečloveškega in nesmiselnega napada, ki je v teh dneh prizadel muslimanske vernike, ki so molili v mošeji v Kanu v Nigeriji. Skaliti mir nekega naroda, zagrešiti ali dovoliti kakršno koli nasilje, še posebej nad slabotnimi in nebogljenimi, je izredno težek greh proti Bogu, saj to pomeni ne spoštovati podobe Boga, ki je v človeku. Glas žrtev konfliktov nas spodbuja, da hitro napredujemo po poti sprave in občestva med katoličani in pravoslavnimi.”
Na vest kristjanov nazadnje trkajo mladi, ki danes živijo brez upanja in so vdani v usodo ter pod vplivom prevladujoče kulture veselje iščejo le v materialnih dobrinah in zadovoljevanju trenutnih želja. Novi rodovi, opozarja papež, ne bodo mogli nikoli osvojiti prave modrosti in ohraniti živega upanja, če mi ne bomo sposobni ceniti in posredovati pristnega humanizma, ki izvira iz Evangelija in tisočletne izkušnje Cerkve.
“Ravno mladi so tisti - pri tem mislim na množico mladih pravoslavnih, katoličanov in protestantov, ki se srečujejo na mednarodnih srečanjih taizejske skupnosti -, ki nas spodbujajo, da naredimo korake k polnemu občestvu. In sicer ne zato, ker ne bi poznali razlik, ki nas ločujejo, ampak ker znajo gledati onkraj, ker znajo razbrati bistveno, ki nas že povezuje.”
To so že znamenja edinosti, čeprav le delne, a to nas tolaži in podpira na poti k polni edinosti: “Dragi brat, najdražji brat, smo že na poti k polnemu občestvu in že sedaj lahko živimo očitna znamenja resnične, čeprav za sedaj le delne, edinosti. To nas tolaži in podpira na naši nadaljnji poti. Prepričani smo, da nas na tej poti podpira priprošnja apostola Andreja ter njegovega brata Petra, ki sta po izročilu ustanovitelja carigrajske in rimske Cerkve. Boga prosimo za ta velik dar polne edinosti in za sposobnost sprejeti ga v svoje življenje. In nikoli ne pozabimo eni za druge moliti.“
NE Bližnjemu vzhodu brez kristjanovPo sklepu liturgije sta papež in patriarh odšla v drugo nadstropje patriarhalne palače, kjer je sledil ekumenski blagoslov, nato pa še podpis skupne izjave. V njej poudarjata prizadevanje za edinost, pozivata pa tudi k miru na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini.
Papež Frančišek in patriarh Bartolomej poudarjata pripravljenost za premagovanje ovir, ki še vedno delijo obe Cerkvi, prav tako pa tudi pripravljenost za povečanje naporov za polno edinost med kristjani, še zlasti med katoličani in pravoslavnimi.Podprla sta teološki dialog, ki ga spodbuja mešana mednarodna komisija, ki je bila ustanovljena pred 35 leti.
Oba voditelja nadalje izražata zaskrbljenost zaradi razmer v Iraku, Siriji in nasploh vsem Bližnjem vzhodu ter se ob tem zavzemata za reševanje konfliktov prek dialoga in sprave. Zavzela sta se za pravico različnih skupnosti, vključno s krščanskimi, da ostanejo v svoji domovini. Ne moremo se sprijazniti z Bližnjim vzhodom brez kristjanov, poudarjata Frančišek in Bartolomej. Zdi se, da se je na tem območju izgubila vrednota človekovega življenja in da človeška oseba nima več pomena in je lahko žrtvovana za druge interese. Vse to se dogaja ob brezbrižnosti mnogih, opozarjata.
Frančišek in Bartolomej nadalje izpostavljata ekumenizem trpljenja. “Kot je bila kri mučencev seme moči in rodovitnosti za Cerkev, tako je tudi delitev vsakdanjega trpljenja lahko učinkovito orodje edinosti. Težke razmere kristjanov in vseh, ki trpijo na Bližnjem vzhodu, zahtevajo nenehno molitev, pa tudi primeren odgovor mednarodne skupnosti,” sta opozorila v skupni izjavi.
V njej poudarjata tudi pomen dialoga z islamom. Muslimani in kristjani so poklicani skupaj delati za pravičnost, mir in spoštovanje človekovega dostojanstva, zlasti na območjih, kjer so prej stoletja mirno sobivali, sedaj pa skupaj trpijo grozote vojne. Vse verske voditelje pozivata k medverskemu dialogu in gradnji kulture miru in solidarnosti med ljudmi in narodi.
Skupna izjava se končuje s pozivom za mir v Ukrajini, z upanjem, da bi vpletene strani znova poiskale pot dialoga in spoštovanja mednarodnega prava, s čimer bi se končal konflikt, vsem Ukrajincem pa bi se omogočilo življenje v sožitju.
