Otroci držijo sliko, ki jo je dobil nadškof Uran
Zlati jubilej slovenske župnije v Mannheimu
| 29.10.2014, 07:55 Matjaž Merljak
Slovesnosti ob petdesetletnici slovenske župnije v Mannheimu se nadaljujejo. Začeli smo v mesecu maju pri mednarodni maši v Speyerju blizu Mannheima. Zelo odmevno smo se predstavili nemški in mednarodni javnosti, toda pravega slovenskega praznovanja zaradi mednarodne maše ni bilo. Zato smo se 12. oktobra 2014 še enkrat zbrali dvesto kilometrov južneje od Mannheima v Herbolzheimu blizu Freiburga.
Za to mestece smo se odločili zato, ker je na tistem področju ob reki Ren in v hribih Schwarzwalda največ naših rojakov, Mannheim pa leži že bolj na severnem obrobju naše župnije. K Mannheimu spada sicer še področje do meje s Francijo in Luksemburgom, a so tam že vsi starejši in tudi do Mannheima ne bi mogli priti.
Kot se za zlato obletnico spodobi, smo želeli praznovati z enim od slovenskih škofov. Izkoristili smo priložnost in povabili upokojenega nadškofa monsinjorja Alojza Urana. Rad se je odzval našemu vabilu ter si vzel dovolj časa, da je prišel med nas.
Hvaležni smo njemu in Bogu, da ga še ohranja pri močeh. Med nas je prišel že v petek in ostal do ponedeljka. V soboto je bila priložnost za spoznavanje prostranega schwarzwaldskega gorovja, ogled veličastnih renskih slapov, kjer se po skalovju vali povprečno tisoč petsto kubičnih metrov vode na sekundo, to soboto pa jih je bilo zaradi deževnih dni verjetno kar dva tisoč. Po kosilu pri Golobovih smo se spontano zbrali k sveti maši v cerkvici pred gozdom v Vöhrenbachu, kjer se sicer vsak mesec v poletnem času zbiramo k slovenski maši.
Novica, da bo gospod nadškof maševal za starejše in bolnike, se je bliskovito razširila in cerkvica je bila skoraj polna. Prisluhnili smo nadškofovemu petju in pridigi. Celo nemško govorečim so žarele oči, čeprav niso razumeli. Tudi devetmesečni Elija se je oglašal in hotel sporočiti, da je navzoč. Pa ni motil. Včasih je celo ujel ton, s katerim smo končali pesem. Na koncu pa je presenetil vse, ko se je spustil v naročje župniku Janezu, da ga je odnesel do gospoda nadškofa. A se ni zadovoljil s tem, da je nadškofa pobožal, hotel je še naprej, prav do glavnega oltarja in z roko kazal proti kipom, da bi prišel čim bližje. Valentin Lesar je narisal sliko z motivom iz Schwarzwalda in jo izročil gospodu Nadškofu Uranu.
V nedeljo smo se spustili dobrih osemsto metrov v dolino, kjer smo v Herbolzheimu s slovesno sveto mašo praznovali petdesetletnico. Zbralo se nas je sicer manj, kot smo pričakovali, saj je nekatere zmotila neka druga prireditev, s katere so se z avtobusom pripeljali šele v jutranjih urah in so bili preveč utrujeni.
Maša je bila v slovenskem jeziku, drugo berilo je bilo v nemškem, evangelij pa v obeh, saj je kar nekaj nemško govorečih redno pri slovenski maši. Prošnje so prebrali predstavniki vseh krajev, kjer je slovenska maša, predstavnici mladine pa sta prebrali isto prošnjo v slovenskem in nemškem jeziku.
V srce so se ljudem vtisnile tri stvar: nadškofova pridiga, njegovo petje z izjemnim glasom ter njegove podobice z motivi iz narave in kratko mislijo. Vsakdo je potegnil podobico, ne da bi vedel, kaj bo dobil. In mnogi so se potem čudili, kako je misel na podobici povezana prav z njihovim življenjem.
Po skupinskem fotografiranju pred oltarjem je presenetil in navdušil gospod nadškof, ko je v naročje vzel najmlajša dva, ki se nista ustrašila, ampak sta potrpežljivo počakala do konca. Sledilo je še kosilo v gostilni, ki jo vodi Vidko Golob, ter nato še nadškofovo petje med obhodom od mize do mize. Poslovili smo se od nadškofa Urana, ki se je vrnil v hribe, kjer je še enkrat prespal, si v ponedeljek najprej ogledal, kako majhen studenček je Donava ob izviru, ki se nahaja le nekaj kilometrov proč od kraja slovenske maše v Schwarzwaldu. Obiskal je še svojega bratranca in se odpravil na pot proti Sloveniji, kamor je zvečer srečno prispel z zanesljivim šoferjem Milanom, ki je za rezervo imel še svojo ženo.
