Sinoda o družini: pot, iskanje in občestvo

Svet | 21.10.2014, 13:28 Marjana Debevec

V Vatikanu se je 19. oktobra sklenila izredna sinoda o družini, ki je eden od korakov na poti do redne sinode. Ta bo potekala oktobra prihodnje leto.

Redko kateri cerkveni dogodek je v medijih požel toliko pozornosti kot prav letošnja sinoda. Verjetno tudi zato, ker je prav družina tisti temelj, na katerem družba stoji ali pa propade. Kdor je spremljal le »laične« medije si je lahko ustvaril podobo, da med škofi vlada razdor in da je v Cerkvi skoraj prišlo do ponovnega razkola. Seveda je res, da so škofje imeli različna mnenja ali poglede na nekatera kočljiva vprašanja, kot je na primer prejemanje zakramentov s strani ločenih in na novo poročenih, pa tudi na homoseksualne skupnosti. Poudariti je treba, da pri tem ni šlo za vprašanje spreminjanja nauka Cerkve, ampak pastoralnega pristopa – oz. preprosteje povedano: najti načine, da bi tudi ljudi, ki ne živijo v krščanskih zakonih, vključili v življenje Cerkve in jih spremljali na njihovi poti do Boga. Tudi v včerajšnji oddaji Studio ob 17. je dr. Katarina Kompan Erzar poudarila, da je treba še posebej ljubeče spremljati tiste ljudi, ki so jim razpadle sanje. Na vprašanje, zakaj se Cerkev ne prilagodi času, in dovoli novo zvezo, je p. Cestnik odgovoril, da Cerkev ne more nazaj v Staro zavezo. Kristus nas je osvobodil in teološko smo drugačni. Kompan Erzarjeva pa je delala: »Če bi se Cerkev prilagodila svetu, bi se prilagodila tistemu, pred čemer ljudje bežijo. Ljudje nočejo biti ločeni, nočejo biti razočarani in razboleni.« V te ljudi pa je treba verjeti in jim pomagati poglobiti vero, je prepričana. »Če pa Cerkev reče: saj je vseeno, če si ločen, ali ne, ali pa nobeden se ne sme ločiti, vsi se lahko ločijo, to ne pomeni odzvati se svetu. Svet noče tega noče«, je bila odločna Kompan Erzarjeva. Želi pa si, da bi s sinodo bolj prišla do izraza veličina ljubezni med moškim in žensko in vera v to, da Bog za tem stoji.

Po drugi strani pa je bila lepota tokratne sinode prav v tem, da so vsa ta mnenja izrazili in skupaj iskali rešitve. Niso se bali pogledati v oči raznim ranam sodobne družine, ki so na različnih celinah mnogovrstne, ampak so o njih odprto razpravljali. Na veliko kritik je naletelo vmesno poročilo, zato pa so imeli škofje v naslednjih dneh po skupinah možnost, da so ga popravili in prispevali svoja dopolnila. Kot so poudarili sinodalni očetje pri tem ne gre za spremembo nauka, ampak za odprto srce, ki sprejme ranjenega. »Cerkev se ne sme truditi ugajati svetu, ampak svet voditi k Bogu«, so bili odločni.

In kaj je prišlo v teh dneh posebej do izraza?

Eden od pomembnih poudarkov je bil ta, da je krščanska družina prva evangelizatorka drugih družin in da naj bi se zakonci med seboj bolj podpirali. Pri tem igrajo veliko vlogo prav različne skupnosti in gibanja, ki ne organizirajo le priprave na zakon, ampak stojijo zakoncem ob strani v vseh obdobjih življenja. Govorili so tudi o nujnosti prenove jezika pri oznanjevanju evangelija družine. Po eni strani sodobni človek odklanja nauk Cerkve, po drugi strani pa ga sploh več ne pozna. Prav krščanski zakonci so tisti, ki naj pričevali za privlačnost in lepoto zveze, utemeljene na zakramentu, ki traja za vedno. Po drugi strani pa je sinodo zaznamovala velika odprtost do tistih parov, ki jim takšen zakon ni uspel, ki živijo v stiskah in trpljenju. O tem so spregovorili tudi člani Novih družin, ki so se v dneh sinode srečali z nekateri sinodalnimi očeti. Preko svojih izkušenj so pričevali o življenju z ljudmi z obrobja, k čemur nas vabi tudi papež Frančišek. »Ko se srečaš s temi ljudmi«, je povedal soodgovorni za gibanje Novih družin Alberto Friso, »jih ne moreš takoj vprašati, ali so cerkveno poročeni, ali živijo skupaj, ali so ločeni. Mi vse sprejmemo takšne, kot so, jih ljubimo, jih pozorno poslušamo, in jim v pravem trenutku poskušamo pomagati. Vsem pa oznanjamo isto sporočilo: Bog te neizmerno ljubi. Noben človek ni izključen iz te Božje ljubezni«. Ta evangeljska logika je izžarevala iz pričevanja P., ki je zvest ženi, kljub temu, da se je ločila od njega, saj »sva v Bogu še vedno združena«, je dejal, ali pa T., ločena, ki živi z drugim moškim. Opisala je svojo neizmerno bolečino, ko ni mogla spremljati sina k obhajilni mizi, vendar kljub temu ostaja zvesta prepovedi obhajanja. Spregovorila pa sta tudi misijonarska zakonca iz Italije, ki sta skupaj z otroki osem let preživela v Hondurasu, da bi tam podpirala druge družine.

Predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce je o svojih pričakovanj pred sklepom sinode takole odgovorila: »Lahko pričakujemo, da se bo Cerkev bolj zavedla vseh ljudi, ki trpijo v različnih družinskih okoliščinah. Predvsem pa, da jih bo spremljala in jih sprejela za svoje člane, ki jih je treba prijeti za roko in jih peljati na poti k Bogu. Pomembno pa se je tudi zavedati, da v vseh družinah obstaja neka vrednost, tudi v tistih, ki trpijo, saj trpijo zaradi nekega odnosa, ki ga je Bog želel in treba je najti način, da bi ga znova zgradili.«

Papež Frančišek: Cerkev mora na široko odpreti svoja vrata

Posebno pomenljiv je bil nagovor papeža Frančiška ob sklepu sinode, ki je sicer vseh 14 dni le tiho poslušal različna mnenja škofov. »Kristusova Cerkev je na razpolago vsakemu človeku, se ne boji in ima odprta vrata«, je poudaril sveti oče. Spregovoril je tudi o trenutkih napetosti med sinodalnimi zasedanji, pa tudi o milosti in lepoti soočanja mnenj.

Papež je bil tokrat zelo jasen in se ni bal opozoriti tako tistih, ki vztrajajo na svojih okopih in se bojijo pogledati ven. Zanje je uporabil izraz 'sovražna otrplost': „To pomeni zapreti se v črko zakona in ne pustiti, da bi nas Bog presenetil; zapreti se v gotovost tega, kar poznamo in ne v to, kar se moramo še naučiti in doseči. Vse od Jezusovih časov je to skušnjava prizadevnih, natančnih in skrbnih, ki jih danes imenujemo tradicionalisti in tudi intelektualisti.“

Po drugi strani pa je bil jasno odločen do tistih, ki bi Cerkev rajši prilagajali sodobnemu svetu. Gre za skušnjavo tega, kar papež imenuje 'uničevalno dobrotništvo', ko v imenu lažnega usmiljenja povijejo rane, še preden bi jih pozdravili; ko se ukvarjajo s simptomi, namesto z vzroki in izvori. "Od tu izhaja tudi skušnjava, da bi stopili s križa, da bi zadovoljili ljudi, ne bi pa ostali na križu, da bi izpolnili Očetovo voljo; skušnjava, da bi se uklonili posvetnemu duhu, namesto da bi ga očistili in ga vdali Božjemu Duhu", je bil odločen papež. Spregovoril je tudi o raznih komentarjih v medijih, ki so govorili o konfliktu v Cerkvi. Vendar po njegovih besedah sinoda ni nikoli postavila pod vprašaj temeljne resnice o zakramentu zakona: neločljivosti, edinosti, zvestobe in odprtosti življenju. »Cerkev se ne boji zavihati si rokave in vliti olja in vina na rane ljudi«, je dejal. Gre za Cerkev, ki ne gleda na človeštvo iz steklenega gradu, da bi ga obsojala in delila. Na koncu pa je takole izrazil čudovito definicijo Cerkve: „To je ena sama, sveta katoliška, apostolska Cerkev, sestavljena iz grešnikov, ki so potrebni usmiljenja. To je Cerkev, prava Kristusova nevesta, ki poskuša biti zvesta svojemu Ženinu in njegovemu nauku. To je Cerkev, ki se ne boji jesti in piti s prostitutkami in grešniki. To je Cerkev, ki ima na široko odprta vrata, da bi sprejela potrebne, skesane in ne samo pravičnih ter tistih, ki mislijo, da so popolni.

Gre za Cerkev, ki se ne sramuje brata, ki je padel in se ne dela, kot da ga ni videla. Še več, čuti se skoraj dolžna znova ga dvigniti in ga spodbuditi, da bi nadaljeval pot ter ga spremljati do dokončnega srečanja z njegovim Ženinom v nebeškem Jeruzalemu.“