Spominska slovesnost ob breznu pod Krenom, Kočevski Rog | (foto: Alen Salihović)
Pred in po Kristusu
Naš pogled Mateja Subotičanec
Jezus Kristus se je rodil okoli leta nič in dogodek se je zdel dovolj pomemben, da po njem še danes štejemo leta. Kaj vse se je zgodilo do leta Gospodovega 1945, ko je tolpa revolucionarjev določila in odločila, da bomo od tega časa naprej, leta šteli tako, kot bodo oni ukazali!
Zgodovino namreč pišejo zmagovalci in ker smo zmagali in ker vladamo, bo vse tako, kot bomo ukazali in zapovedali. In pod temi zmagovalci se je ravno v maju in juniju leta 1945 zgodilo veliko temnega, težkega, mračnega in celo zločinskega. Stvari, ki jih je bilo treba na vsak način ohraniti v temi, če naj bi naši še naprej ohranjali red, teror in oblast. In ker so bili revolucionarji strokovnjaki bolj za teror kot red, se je vojna praksa zavlekla še v povojni čas, ko so drugim odrekali celo žalovanje.
Na slovensko žalost, so bi ti, tako imenovani naši, v ključnih trenutkih osamosvojitve naroda, podtaknjeni med mlade popke slovenske pomladi. Nemara zato ne moremo dočakati pravega razcveta demokracije in rasti gospodarstva, kot jo lahko opazujemo pri Čehih, Poljakih in Hrvatih. Naši revolucionarji, goščarji, kot jim v romanu »To noč sem jo videl« pravi Drago Jančar, so dobro poskrbeli za svoje posle. Najbolj pomembno je bilo in je, da pride posel v prave roke. Potem seveda to preimenujejo v nacionalni interes, pa naj ima kdo kaj proti, če si upa.
Naši tudi dobro vedo, da je poleg molznih krav državnih podjetij, zelo dobro imeti na svoji strani medije in sindikate. In ulične razgrajače, ki imajo rezerviran studio nacionalne televizije kadar koli. In ko recimo pri kakšni debatni oddaji kot razpravljalca v studiu vidim Jašo Jenulla ali Niko Kovač, postane jasno, da je šlo nekaj hudo narobe. No, za NAŠE pač ne, imajo tudi naše novinarje in krog je sklenjen.
Od leta Gospodovega 1945 so nam revolucionarji in njih potomci natresli toliko laži, da bi bil klobčič kar predebel, če ne bi tu in tam zazevala kakšna luknja. In v takih luknjah so vedno resnico nemo govorile človeške kosti. Posmrtni ostanki tistih, za katere je zločinec maršal rekel, da ne bodo več gledali naših lepih planin, ker so izdajalci....
Že dolgo je očitno, da je vsa Slovenija prerešetana z morišči. In tu se zbudi krščanski, katoliški refleks: odpustimo in pozabimo in glejmo naprej.
In zakaj to ni tako zelo krščansko, kot se zdi na prvi pogled? Zato, ker je osnovna civilizacijska vrednota: mrtve pokopati. Zato, ker je človeško, da se teh ljudi spominjamo tako, da jim na grobu lahko prižgemo svečko in prinesemo rože. Zato, ker nam je Kristus rekel, da nas bo resnica osvobodila. In samo tako je možna sprava. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni boste. (Mt 5, 6)
Ko bomo na prvo soboto junija v Kočevskem Rogu videli koga od ponosnih naslednikov komunistov, bomo lahko upali, da je sprava blizu.
