s. Metka Tušar | (foto: Arhiv Radia Ognjišče)
Vedno se mi je zdelo fascinantno, kako lahko nekdo pusti vse in gre za Bogom
Naš gost | Damijana Medved
V zadnjem aprilskem sobotnem popoldnevu je bila naša gostja s. Metka Tušar, ki je kot devetnajstletna vstopila k usmiljenkam in kot medicinska sestra delala v različnih bolnišnicah po Sloveniji. Trenutno je zaposlena v domu starejših: Domu svete Katarine v Mengšu kot glavna medicinska sestra.
Pogovarjali sva se o tem, kako je zaslišala Božji klic, kako je sprejela odločitev za redovništvo, kaj je najlepše in najtežje v njeni poklicanosti in kako v njej še vedno živi želja po misijonih.
Zdaj dela s starejšimi in v pogovoru pove, da je zelo rada z njimi, ki so prava zakladnica življenja. Od njih in ob njih se lahko veliko nauči, še posebej potrpežljivosti – do njih in tudi do sebe. Ob tem se tudi veliko srečuje z umirajočimi, kar se ji zdi sreča in privilegij; prava milost. Obenem pa je bila tudi sama dvakrat na robu smrti; pred dobrimi štirimi leti je zbolela za možganskim rakom, limfomom, ki se ga zdaj spominja kot milosten čas, poleg tega je zdaj smrti sploh ni več strah. Njena izkušnja je namreč, da ko je trpljenje res težko, Bog poseže zraven.
Ne bojte se! Vadite zaupanje v Boga v prepričanju, da preizkušnje prinašajo v prvi vrsti blagoslov.
Sestro Metko Tušar smo spoznali tudi kot pesnico in pisateljico; lani je izdala pesniško zbirko Svobodni, tri leta prej pa pesmi in pravljice Ti boš povedal. In tudi to je povezano z boleznijo – ki kot, da ji je dala nek pogum, da se svetu predstavi tudi kot pesnica. Pri tem ji poseben navdih predstavlja narava; pred boleznijo je zelo rada hodila v visokogorje in tudi pesmi za prvo pesniško zbirko so nastale pred boleznijo, zapisane v večerni tišini, v kapeli. Pesniški zbirki sta opremljeni z njenimi fotografijami in pove, da jo motivi kar sami najdejo; tudi čisto mimogrede, ob poti.
V pogovoru naša gostja pove tudi, da ima posebno ljubezen do Svetega pisma in se je najprej lotila branja celotnega Svetega pisma, v času po zdravljenju - tudi kot način rehabilitacije - začela s prepisom Markovega evangelija in nato nadaljevala s prepisom celotne Nove zaveze Svetega pisma. Nazadnje je Markov evangelij prepisala še s kaligrafsko pisavo, zdaj pa se ga uči tudi na pamet. Vsako ukvarjanje s Svetim pismom dojema kot molitev, kot posebno povezavo z Bogom.
Pogovor je s. Metka zaključila s pomenljivo mislijo, v katero globoko verjame in je ni strah ničesar več: »Ne bojte se! Vadite zaupanje v Boga v prepričanju, da preizkušnje prinašajo v prvi vrsti blagoslov.«
