Skupina iz smeri Markovci | (foto: ARO)
Romanje, ki prebuja upanje; vedno več družin moli za nove duhovne poklice
Cerkev na Slovenskem Alen Salihović
Ob začetku Marijinega meseca je potekalo že 9. romanje na Ptujsko Goro, ki je bilo namenjeno posebej prošnji za dobre družine in nove duhovne poklice. Romanje, ki vsako leto povezuje številne vernike je bilo vabilo k skupni poti, molitvi in premišljevanju in ga organizira Center za nove duhovne poklice, ki ga vodi sestra Štefka Klemen. Romanja se je udeležilo več kot 500 ljudi. Izhodiščne točke so bile v Hočah, Markovcih pri Ptuju, Slovenski Bistrici in v Poljčanah. Do Ptujske Gore so vse skupine imele točke, kjer so razmišljale s pomočjo zakoncev, bogoslovcev, duhovnikov in redovnikov in redovnic. Najmlajši romar je bil star le tri leta.
Romarji so se lahko priključili na različnih začetnih ali vmesnih postajah, kar je omogočilo udeležbo širokemu krogu ljudi. K sodelovanju so posebej povabili mlade, družine z otroki, ministrante, birmance skupaj s starši in botri, pa tudi animatorje, člane župnijskih svetov, duhovnike, redovnike in vse, ki radi peš romajo ter želijo svojo pot darovati za duhovne namene.
Romanje je potekalo iz petih smeri: iz Hoč, Markovcev pri Ptuju, Ptuja, Slovenske Bistrice in Poljčan. Vsaka skupina je na pot krenila ob različnih urah in se nato ustavljala v krajih ob poti, kjer so se romarjem lahko pridružili tudi drugi verniki. Takšna organizacija omogoča, da se romanje razširi po širši regiji in poveže več župnij v skupni pobudi vere in občestva.
Osrednji del romanja je bil na Ptujski Gori, kjer so se romarji zbrali v popoldanskih urah. Ob 15. uri je bila molitvena ura za družine in duhovne poklice, ob 16. uri pa sveta maša, ki jo je daroval nadškof Alojzij Cvikl.
Ocena romanja nadškofa Alojzija Cvikla in sestre Štefke Klemen
Deveto romanje za dobre družine, nove duhovne poklice in poglobitev vere je letos znova pokazalo, da med ljudmi raste želja po duhovni obnovi. Dogodek, ki je pred leti začel z majhno skupino romarjev, danes privablja več sto ljudi in postaja pomemben izraz vere, povezanosti in upanja.
Nadškof Alojzij Cvikl poudarja, da je letošnja udeležba izjemna: »Res smo lahko veseli. Čutimo, da je v ozadju Božje delo, da se ljudstvo prebuja.«
Po njegovih besedah se danes vse bolj čuti pomanjkanje duhovnikov. Včasih je bila njihova prisotnost samoumevna, danes pa številne skupnosti ostajajo brez nedeljske maše in brez duhovnega vodstva. Prav zato romanje nosi posebno težo – kot skupna prošnja za nove poklice.
Duhovni poklici, poudarja nadškof, niso rezultat človeškega načrtovanja, temveč dar: »Poklici so dar od zgoraj. Zato moramo prositi, trkati na Božja vrata.«
Pisana skupnost: mladi, družine in starejši
Romanje združuje vse generacije. Letos so se pridružile številne družine, mladi in starejši – tudi romarji iz drugih krajev. »Vedno je to praznični čas,« pravi nadškof. »Bog nam daje lepe dneve in priložnost, da skupaj stopimo na pot.«
Ta skupna pot ni le fizična, temveč tudi duhovna – pot vere, iskanja in medsebojne podpore.
Konkretni koraki: povabilo mladim
Pomemben poudarek letošnjega romanja je tudi konkretno vabilo mladim. Nadškof Cvikl je napovedal posebno srečanje: »Pripravljamo zajtrk za fante, ki razmišljajo o duhovnem poklicu. V sproščenem pogovoru želimo pomagati, da lažje prepoznajo in sprejmejo Božji klic.«
Takšni osebni pristopi so lahko ključni, da mladi lažje naredijo prve korake na poti razločevanja.
Od 32 do več kot 500 romarjev
Sestra Štefka Klemen, ena izmed pobudnic romanja, z hvaležnostjo gleda na razvoj dogodka: »Začeli smo z 32 romarji, danes nas je več kot 500. Neizmerno sem hvaležna Bogu, da se ljudje odzivajo.«
Ob tem poudarja, da množičnost ni sama sebi namen, temveč znamenje: »To mi daje veliko upanje. Toliko ljudi moli za družine in za nove poklice.«
Po njenem prepričanju prav iz teh molitev in daritev rastejo novi duhovni poklici, čeprav ostajajo vedno Božji dar.
Sodelovanje in širjenje pobude
Romanje ni le enodnevni dogodek, temveč sad sodelovanja številnih posameznikov, župnij in skupnosti. Na posameznih postajah so romarje sprejemali domači župniki, pripravljali so molitve, pričevanja in skupna srečanja.
»Če vemo, za kaj delamo, potem ni nič težko,« pravi sestra Klemen in dodaja, da so se vsi sodelujoči z veseljem odzvali.
Posebej jo veseli, da romanje presega meje ene škofije. Letos so se v velikem številu pridružili tudi verniki iz Celjske škofije. Pobuda tako postopno raste v širše slovensko gibanje.
Pogled naprej: povezovanje Slovenije
Ob zaključku sestra Klemen izraža željo za prihodnost: »Upam, da bo to srečanje nekoč povezalo vso Slovenijo.«
Romanje tako ostaja znamenje upanja – ne le za nove duhovne poklice, temveč tudi za prenovo družin in poglobitev vere v sodobni družbi.
