Doba novega cesarja Nerona

Komentarji 28. 04. 2026, 14:30 | Tadej Sadar

V teh dneh na naših tleh spremljamo sestavljanje nove vlade, na svetovnem odru pa šahovsko partijo narodov, ki vedno znova potrjuje afriški pregovor: »Kjer se sloni tepejo, trpi trava.«

Norosti kot da ni videti konca, bi človek rekel, če pogleda zadnjih nekaj desetletij. Če bi zapisal, da že vrabci čivkajo o podnebnih spremembah, bi se pravzaprav zmotil, vrabci so to namreč vedeli pred nami, ki se obnašamo, kot da vemo vse in še več, če je potrebno, še posebej takrat, ko to narekuje naše udobje.
Problem v onesnaževanju narave? Rešímo ga z zeleno energijo, tudi če bomo s tem povzročili naravno katastrofo drugje. Če bo to dovolj daleč od nas, kaj nas briga!
Zdrava pamet in logika sta že dolgo časa utišani ali pa vsaj odmaknjeni daleč na obrobje, saj nas zgolj motita v našem miru in lagodju.

Po vsaki večji vojni se človeštvo sprašuje zakaj, kako je mogoče.

Prav zanikanje zdrave pameti in poplava populističnih idej, ki vse po vrsti obljubljajo ohranitev našega bivanjskega raja, je naplavilo vedno več in vedno bolj vplivne posameznike. Ti namreč zelo dobro razumejo princip delovanja človeka, ki je najbolj odziven, ko mu grozi izguba kakšne od pridobljenih pravic. Vedno več jih je in vedno bolj so vplivni. Ustvarili smo slone, ki zdaj po svojih peskovnikih uresničujejo vizijo, ki jo najbolje opiše sklanjanje zaimka jaz: mene, meni, mene... In ti peskovniki so v zadnjem času postali tako veliki, da obsegajo celine, posledice pa bomo vsi čutili še zelo dolgo.

Če lahko Amerika, zakaj bi Kitajska ne smela, ko bo vrsta prišla na Tajvan.

Po vsaki večji vojni se človeštvo sprašuje zakaj, kako je mogoče. In vendar je ob opazovanju sveta, ki je že v vojni, čeprav je v naši okolici vse mirno, opaziti prav te zametke. Vse je povezano z nezmožnostjo človeka, da bi se odpovedal najmanjši pridobljeni dobrini in je za to pripravljen mižati na obe očesi, samo da se ne bo nič spremenilo.

Smo v dobi novega cesarja Nerona, ki pravi, da bo njegov slavolok zmage največji in najlepši, čeprav vojno izgublja, kar pravijo vsi resni geopolitični komentatorji. Iran je do spopada upošteval zakone mednarodnih voda, zdaj jih ne. Vprašanje je če jih kdaj še bo in to je neposredna posledica spopada, ki jo bomo šele začeli zares čutiti vsi. Poleg tega se na široko odpirajo vrata na katerih piše: Če lahko Amerika, zakaj bi Kitajska ne smela, ko bo vrsta prišla na Tajvan.
Ukrajina, ob kateri smo se še do nedavno spraševali, kako je mogoče, bo ob teh globalnih težavah kar naenkrat postala manjši problem. Kar zares skrbi pa je nevarnost, da bi se – po zgledu velikih - vedno več držav začelo obnašati po principu: »Zdaj nihče ne gleda, nagrabimo kolikor moremo!«

Boste tudi vi v prostor vrgli brezoblično vprašanje: »Kaj je resnica?« in si kot lastnik teh besed, v znak brezbrižnosti, umili roke?

Začel sem s sestavljanjem vlade pri nas.
Zapisu, ki je nastal že pred časom ne bi ničesar dodal: Zmaga demokracije je takrat, ko zmaga ljudstvo in ne posameznik ali stranka. Ljudstvo pa zmaga, ko izbere vodjo, ki ima lastnosti skrbnega, dobrega in požrtvovalnega gospodarja. Toda za razvoj takšnega posameznika mora poskrbeti prav ta ista družba, ki ga izvoli saj v njej zraste.

Pomislite torej, ko boste izbirali novice, ki oblikujejo vaše odločitve. Ste pripravljeni vsaj prisluhniti resnici, tudi če bo zaradi nje ogroženo vaše udobje, ali pa boste v prostor vrgli brezoblično vprašanje: »Kaj je resnica?« in si kot lastnik teh besed, v znak brezbrižnosti, umili roke?