Pismo škofa Štumpfa prizadetim v poplavah
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Murskosoboški škof Peter Štumpf je prizadetim v poplavah napisal pismo, v katerem pravi, da se še ni utegnil zahvaliti vsem donatorjem za pomoč prizadetim v poplavah v Bosni in Srbiji, ko je enaka usoda doletela nas. Družinski mir po mnogih domovih je skaljen. Ob tem se zahvaljuje gasilcem, članom Karitas, Rdečega križa, vojski, policiji, različnim humanitarnim organizacijam, prostovoljcem in drugim dobrim ljudem, ki so priskočili na pomoč in tako dneve in noči spremenili v bližino in solidarnost Boga. Takšna solidarnost je največje pričevanje upanja, je še zapisal škof Štumpf.
Pismo škofa dr. Petra Štumpfa prizadetim v poplavah
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« (Mt 27,46)?
Dragi bratje in sestre!
Strašna agonija križa se je končala z Jezusovimi besedami pred smrtjo, ki jih nikdar ne bomo mogli razumeti. Popolna zapuščenost postavlja vprašanje: Zakaj?
Mnogi v teh groznih dneh poplav z žalostnim srcem postavljate isto vprašanje: »Zakaj nas je Bog zapustil?« Hiše, njive, gospodarska poslopja so pod vodo. Ostalo je opustošenje. Vodna ujma je mnogim vzela še tisto malo, kar so imeli. Ostala je žalost, praznina, mogoče celo bes in občutek nemoči. Ne mine ena nesreča, pride že druga. Bili smo obvarovani žleda, vodnega razdejanja pa ne. Kaj še temu sledi? Kako bodo potekale sanacije? Kdo bo povrnil škodo? Kako se bomo v prihodnje soočali s katastrofami? Ne vemo, kakšna bo zima … Kaj bo prineslo prihodnje poletje? Morda celo sušo?
Nisem se še utegnil zahvaliti vsem donatorjem za pomoč prizadetim v poplavah v Bosni in Srbiji, je že nas doletelo. Družinski mir po mnogih domovih je skaljen.
Jezusov krik zapuščenosti na križu ni obtožba Očeta. To je krik utrujenosti. Vse je dopolnjeno. To, za kar ga je Oče poslal, je Jezus dokončal. V porazu Jezusove smrti smo bili ponovno vrnjeni v Očetovo naročje. Jezus je dopolnil poslanstvo z besedami: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha (Lk 23, 46). Ni mu ostalo nič več. Očetu ni izročil svojih besed oznanjevanja. Ni mu izročil svojih velikih del. Ni mu izročil čudežev. Izročil mu je svojo intimo, svojega duha – to, kar je. Izročil mu je samega sebe.
Smo na veliki preizkušnji, bratje in sestre! Znašli smo se z Jezusom na križu. Nehote! Pa vendar smo tam. Toda prav zato, ker smo z Jezusom na križu, nismo sami. Z apostolom Pavlom lahko spoznavamo: »Za vas trpim ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1, 24). Te besede nam lahko vlijejo upanje. Bog nam je že dal znamenje. Mnogi gasilci, člani Karitas, Rdečega križa, vojska, policija, različne humanitarne organizacije, prostovoljci in drugi dobri ljudje z nadčloveškimi napori hitite na pomoč. Dneve in noči spreminjate v eno samo bližino in solidarnost Boga. Božje Srce v teh dneh močno bije v vaših srcih. Hvala vam! Nič vam ne more poplačati vaših plemenitih dejanj! Samo Bog vam je lahko milostljiv s svojim blagoslovom, pomočjo in plačilom v nebesih! Takšna solidarnost je največje pričevanje upanja. Prizadeti v poplavah in tisti, ki pomagate, dopolnjujete Kristusove bridkosti na križu. To je sveta solidarnost! Takšna solidarnost prenavlja in utrjuje tudi Cerkev.
Naravne nesreče, ki nas zadevajo, naj nas ne spreminjajo v poražence in obupance. Vse, kar je dobrega in plemenitega – vsak naj podari svojo voljo in moči, da bomo lajšali bremena drug drugemu tudi v prihodnje. Smo ljudje. Smo pa tudi bratje in sestre v Kristusu! Ne sme biti razlike v veri! Ne sme biti razlike v idejnem prepričanju! Solidarnost je naša skupnost pot. To zmoremo, ker se spoštujemo! To zmoremo, ker se trudimo, da bi se imeli radi.
Besede preroka Sofonija naj vam, bratje in sestre, ponudijo Božjo tolažbo in pogum: »Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahnejo! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3, 16-17). V tej veri molimo in se krepimo z močjo Božje besede in Evharistije!
Pozdravlja in blagoslavlja vas
+Peter, škof
