155. obletnica prenosa škofijskega sedeža v Maribor

Cerkev na Slovenskem | 04.09.2014, 13:51 Marta Jerebič

V mariborski stolnici bo nocoj potekala zahvalna maša ob 155. obletnici prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. Že včeraj pa je bila v Narodnem domu v Mariboru spominska slovesnost. Slavnostni govornik je bil rektor Doma Sodalitas v Tinjah na Koroškem in direktor Mohorjeve družbe v Celovcu, duhovnik Jože Kopeinig.

Blaženi škof Slomškek je s prenosom škofijskega sedeža v Maribor leta 1859 omogočil vsestranski razcvet slovenske štajerske metropole. Kopeinig ga je zato v govoru označil za svetlo zvezdo našega naroda. »Slomšek je kot duhovnik in kot kristjan iz verskega prepričanja učil ljudi ljubezni do naroda in materinščine. V 19. stoletju, ko so se pojavljali šovinizmi in drugi nacionalizmi je učil, da je treba gojiti svoje, a ceniti tudi druge narode, jezike in kulture. Tako je on res graditelj mostov med slovenskim in nemškim narodom,« je za Radio Maribor povedal Kopeinig in poudaril tudi Slomškovo vzgojiteljsko in pedagoško vlogo. O slednjem je za naš radio spregovoril mariborski stolni župnik Marko Veršič: »Vemo, da je prvo dejanje, ki ga je blaženi Slomšek naredil, ustanovitev visoke bogoslovne šole, kar je začetek visokega šolstva v Mariboru in na Slovenskem takrat. Letos, ravno v tem času, svojo 150-letnico ustanovitve v Mariboru obhajajo tudi šolske sestre, ki so tukaj tudi zato, ker jih je Slomšek želel v Mariboru, da se ukvarjajo z mladino, da jim pomagajo na poti odraščanja.«

Veršič izpostavlja tudi političen pomen prenosa škofijskega sedeža: »Ne vem, če bi bila podoba Slovenije brez Slomška takšna, kot je danes. Čeprav v tistem času ni uspel pritegniti prekmurskih Slovencev, pa je mejo škofije postavil do Pomurja in tako ohranil tisti stik, ki je potem poskrbel, da so Slovenci tam ostali narodno zavednih. Če bi strnili, je današnji praznik ob prazniku občine Maribor, ob prazniku naše nadškofije vsekakor praznik, ki bi ga morala obeležiti vsa Slovenija, saj te podobe brez tega današnjega spomina gotovo ne bi bilo,« je še povedal mariborski stolni župnik Marko Veršič.

Nagovor Jožeta Kopeiniga

Prihajam iz Koroške, kjer je Slomšek preživel trinajst svojih let kot bogoslovec in kot mlad duhovnik že v različnih odgovornih službah.V celovški stolnici je prejel tudi mašniško posvečenje.Prihajam iz avstrijsko-slovenske Koroške, kjer so nam njegove oporočne besede: »Vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike« – sveta in obvezujoča dota.

Prihajam tudi iz Celovca, kjer je Slomšek skupaj s prof. Andrejem Einspielerjem in prof. Antonom Janežičem ustanovil Mohorjevo družbo, ki je dajala vsemu slovenskemu narodu bogato bero knjig ter tako učila slovenski narod brati in pisati.Prihajam pa tudi iz Tinj, kjer smo se v hvaležnosti in na poseben način poklonili škofu Slomšku in njegovemu poslanstvu na Koroškem in med vsem slovenskim narodom.

P. Marko Rupnik DJ je namreč obogatil tinjsko kapelo z enkratnimi mozaiki. Na enem predstavlja sv. papeža Janeza Pavla II., ki je ob začetku svojega pontifikata izrekel krilatne besede kot svoj program papeževanja in kot sporočilo Evropi, ko je dejal: »Evropa mora dihati z obema kriloma pljuč.«

Ko govorimo o Evropi, se namreč ne smemo omejiti samo na germansko in romansko Evropo, temveč tudi na slovansko; ne samo na katoliško in protestantsko tradicijo krščanstva, temveč tudi na pravoslavno.

Prav zato je papež Janez Pavel II. razglasil poleg do tedaj edinega zavetnika Evrope sv. Benedikta tudi slovanska apostola sv. Cirila in Metoda za zavetnika Evrope. A škof Anton Martin Slomšek je že nekaj desetletji prej ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda in s tem želel pospešiti zedinjenje kristjanov in tudi medsebojno bogatitev združene Evrope z zahodno in vzhodno kulturno in krščansko tradicijo.

V tinjski kapeli pa je bl. škof Anton Martin Slomšek tudi upodobljen skupaj s sv. škofom Modestom, misijonarjem Karantanije in slovenskih plemen, ki so se v 8. in 9. stoletju naseljevali v naših krajih.Skupaj z njima je upodobljena sv. Hema, ustanoviteljica in zavetnica krške škofije. Slovenski narod jo časti kot svojo veliko dobrotnico, saj je zgradila več cerkvá tudi v današnji Sloveniji in tudi dandanes prihaja na Krko več romarskih skupin iz Slovenije kakor iz Koroške same.

Svetniki so bili že od nekdaj in so tudi še danes graditelji mostov med kulturami in narodi.

Tako se tudi bl. škof Slomšek uvršča med osnovalce tiste Združene Evrope, ki naj je ne bi razdvajal več noben berlinski zid in je tudi zdaj naj ne bi razdeljevali ukrajinsko-ruski vojaški jarki.

Danes se na tej proslavi spominjamo pomembnega zgodovisnkega dogodka. Blaženi škof Slomškek je s prenosom škofovskega sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor leta 1859 omogočil vsestranski dvig tega častitljivega mesta ob Dravi. S svojimi različnimi pastoralnimi, kulturnimi in šolskimi pobudami je vsadíl rodovitne korenine za vsestranski razcvet slovenske štajerske metropole. Slomšek je bil, je in naj bi ostal tudi porok svetlejše prihodnosti. Spodobi se, da si vsaj ob posebnih slovesnostih predočimo pomembnost našega slavnega rojaka, svetle zvezde našega naroda.

Slomšek ni živel samo v razburkani zgodovini 19. stoletja, temveč se je tudi vanjo zapisal z velikimi črkami, ker je s svojim vplivom sooblikoval rojevanje in prebujanje narodne in kulturne samozavesti slovenskega naroda.

Pogosto se je moral sredi križišč raznih ideologij spoprijemati tudi z različnimi političnimi tabori in socialnimi izzivi svojega časa in je bil zato prevečkrat in po krivici tarča slepega nemškega nacionalizma.

V času prebujenih nacionalizmov je utrjeval slovenski jezik kot zgovoren izraz zdrave narodove samozavesti in ga že takrat uvrščal na evropsko raven, kjer doživlja ta jezik prav zdaj v Združeni Evropi svoje dokončno priznanje.

Slomšek stoji pred nami kot svetal lik, kot navdušen dušni pastir, kot zavzet škof, kot graditelj mostov med narodi, kot pisatelj, pesnik, šolnik in kot narodni buditelj iz krščanskih nagibov, saj je poudarjal enako vrednost slovenske in nemške kulture in sploh vsake kulture, ki spoštuje svojstvenost vsake posamezne kulturne tradicije.

Kot mož z notranjim duhovnim bogastvom, preizkušen v srečevanju z življenjskimi izzivi, je veljal že takrat za moralno avtoriteto, in to je tudi še danes. Njegovi sopotniki so ob njem doživljali, kako on sam živi to, kar uči druge. Tako je bil živa vest že s tem, da je premočrtno in vztrajno delal za Božje kraljestvo in sredi njega za blagor naroda in za vzajemno sožitje s sosednimi narodi.

Posebno zaslužen pa je Slomšek tudi za zbliževanje med katoliško tradicijo krščanstva in pravoslavjem. Zato je ustanovil Bratovščino slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, ki so jo kmalu ustanavljali posnemajoč tudi drugi narodi, a ne samo slovanski.

Slomšek kot dušni pastir, kar je bil predvsem in povsod, je raje vzgajal, spodbujal in opominjal z milo in premišljeno besedo, ker se je zgledoval po svojih dveh vzornikih. To je bil najprej dunajski apostol sv. Klemen Dvoržak, ki je svetoval: »Bodi tudi na prižnici jagnje, ne samo v spovednici!« Veliki škof sv. Frančišek Saleški pa je bil njegov vzor po svoji prepričljivi modrosti: »Z eno žlico medu privabiš več čebel kakor z velikim sodom kisa.«

Ob današnji jubilejni slovesnosti si prikličimo v spomin svojega srca še oporočne in preroške besede, ki jih je spregovoril ravnatelj dr. Franc Sušnik ob 135-letnici rojstva Antona Martina Slomška, ko je dejal: »Slovenska beseda umreti ne more, dokler je posoda Božje besede.« -

Sušnik je nadaljeval: »Je v nas še živ krik po svetniku, v nas, ki imamo poleg Boga še druge nadaljnje bogove: ki imamo dvojno knjigovodstvo, eno za Boga, drugo za svojo čast, oblast in denar; kajti bolj od sijajnih bilanc nam je treba svetnikov;kajti bolj od strojev in elektrike in asfaltiranih cest so nam potrebni svetniki.«

Tudi slovenski narod ne potrebuje prenoviteljev s praznimi obljubami - ampak svetnike!

Škof Anton Martin Slomšek je hodil skozi svoj čas in zgodovino ter zapustil v njej globoke sledi. Spodobi se, da mu je slovenski narod hvaležen za vse njegove zasluge, saj je s srčno vnemo vsajal sadike zdrave krščanske ter narodne zavesti in omike.Upajmo, da bo mavrica njegove svetosti močno zasvetila nad Mariborom in nad vsem slovenskim narodom in da se bodo razne težave in preizkušnje kmalu spremenile v složno in vzajemno prihodnost dežele ob Dravi, Muri in Savi. Vse te tri reke se izlivajo končno v Donavo, ki je tudi nekako simbol Združene Evrope in vzajemne usode Zahodne in Vzhodne Evrope - germanske, romanske in slovanske.

Hvaležni smo za bogato in kulturno doto Antona Martina Slomška. Ko se spominjamo njegovih velikih zaslug, se zavedajmo, da se je v teh začetkih že rojevala prihodnost. Zelo pomenljivo imenuje pisatelj Alojz Rebula Slomška »pastirja prihodnosti.« Ohranimo torej njegov ogenj, zgodovinski prah nasprotovanj in pepel malodušnosti pa naj odpihne veter prečiščene ljubezni do našega naroda in njegovih vrlin.

V smislu Antona Martina Slomška in ruskega misleca Leva Tolstoja prisluhnimo njunemu nauku: »Ljubi svoj narod, ker to je narod, v katerega te je postavil tvoj Stvarnik Bog!«