Primer Wesolowski ali kaj papež Frančišek dela drugače?

Naš pogled | 30.09.2014, 14:30 Marta Jerebič

Prejšnji teden je odjeknila novica, da je Vatikan zaradi pedofilije aretiral nekdanjega nuncija v Dominikanski republiki, Poljaka Jozefa Wesolowskega, ki mu je zaradi zdravstvenega stanja odredil hišni pripor, tudi zaradi tega, da ne bi pobegnil ali uničil dokaze. 66-letni Wesolowski je osumljen zlorabljanja otrok in posedovanja gradiva z otroško pornografijo. Grozi mu 6 ali 7 let zapora, če ne bodo na plan prišli novi očitki na njegov račun. Ne bom govorila o tem, kaj vse so našli na njegovem računalniku, ampak o tem, kaj vse je papež Frančišek storil, da bi ukrepal proti storilcem spolnih zlorab v duhovniških vrstah.

Sam sicer pravi, da so njegove odločitve večinoma sad pričakovanj in želja, ki so jih kardinali izrazili na srečanjih pred konklavom, a če sam ne bi udaril po mizi, vsega tega sedaj ne bi bilo.

Tako je julija lani podpisal odlok, ki zaostruje kazenske sankcije v primeru zlorabe otrok, in definicijo zlorabe razširil na otroško prostitucijo in pornografijo ter spolno dejanje z otroki.

Marca letos je ustanovil Komisijo za zaščito mladoletnih, ki bo znova zasedala ravno ta konec tedna, razpravljala pa bo o statutih. Med pristojnostmi komisije naj bi bila sestava ključnih smernic za zaščito otrok in razširitev pravil za preprečitev spolnih zlorab nad mladoletniki. Papež je v komisijo doslej imenoval 8 članov, kmalu pa naj bi se jim pridružili novi, ki bodo zastopali predvsem Afriko in Azijo, saj ti dve celini zdaj nimata svojih predstavnikov. Med dosedanjimi člani je tudi žrtev spolne zlorabe s strani duhovnika, Irka Marie Collins. Ta je bila že večkrat kritična do tega, kako je Vatikan pristopal do te tematike. Kot je dejala v nekem intervjuju, je bila prav zato nad imenovanjem presenečena, s svojo prisotnostjo v tej komisiji pa bi rada poskrbela, da se spremni način, kako obravnavajo žrtve in njihove družine. Po njenih besedah je treba spremeniti tudi kulturno držo znotraj Cerkve in zakonov, ki so zlorabo otrok opredeljevali bolj kot moralni spodrsljaj kot pa kaznivo dejanje. Irka se tako zavzema za večjo preglednost, saj je skrivnostnost preteklosti vodila v neznanske polomije. Kritična je bila tudi do besed papeža Frančiška, ko je dejal, da nihče ni naredil več glede vprašanja spolnih zlorab otrok kot Cerkev, pa vendarle napadajo samo Cerkev. Collinsonova namreč meni, da hude jeze, uperjene v Katoliško Cerkev, ni povzročilo dejstvo, da so v njenih vrstah zlorabitelji, ampak to, da so bili ljudje na položajih pripravljeni ščititi te zlorabitelje. Njena prisotnost v komisiji bo zato zelo dragocena, saj bo lahko iz lastnih izkušenj opozarjala na napake, ki jih je Cerkev doslej delala na tem področju. Poleg tega je njena prisotnost nujna, če Cerkev želi biti verodostojna pri reševanju te problematike.

Čeprav naj bi se komisija okrepila s člani iz Azije in Afrike, pa si Collinsonova v njej želi videti še dublinskega nadškofa Diarmuida Martina, ker po njenih besedah predstavlja šablono, kako je treba obravnavati zaščito otrok, pa tudi pomožnega škofa na Malti Charlesa Scicluna, ki je zares ukrepal, ko se je bilo treba spopasti z duhovniškimi spolnimi zlorabami. Pozitivne izkušnje ima tudi z vodjo skupine, bostonskim kardinalom Seanom Patrickom O'Malleyem, ki je uspešno začel reševati tamkajšnje stanje po škandalu spolnih zlorab leta 2002.

Če se vrnemo na to, kaj vse je papež Frančišek naredil na tem področju, je seveda treba omeniti, da se je julija letos srečal z žrtvami spolnih zlorab. Pri jutranji maši je ostro obsodil spolne zlorabe mladoletnih, prosil odpuščanja za storjene grehe v imenu storilcev ter se za vse storjeno zlo opravičil. Zagotovil je svoje zavzemanje, da do takih primerov ne bo več prihajalo: Dejal je: »V službi Cerkve ni prostora za tiste, ki zagrešijo spolne zlorabe. Obvezujem se, da ne bom toleriral krivice, ki jo mladoletniku stori katerikoli posameznik, neodvisno od kleriškega stanu. Vsi škofje morajo opravljati svojo službo pastirjev z največjo skrbnostjo, da bi zaščitili mladoletnike, in za to bodo odgovarjali.« Nato se je posamezno srečal s šestimi žrtvami, tremi moškimi in tremi ženskami iz Nemčije, Velike Britanije in Irske. Zanje si je skupaj vzel več kot tri ure. Ena od žrtev je srečanje opisala kot zelo pozitivno, dejala je, da Frančišek med srečanjem niti enkrat ni pogledal na uro, pogovor je končala ona, povedala pa mu je vse, kar mu je nameravala. To kaže na Frančiškovo resnično skrb za vse tiste, ki so žrtve kakršnegakoli nasilja. Tudi papeževa nečakinja, ki je poročena s Slovencem, je v intervjuju povedala, da Frančiška najbolj od vsega bolita nasilje in stradanje otrok. Zato ni presenetljivo, da si je za žrtve spolnih zlorab vzel toliko časa. Z aretacijo Wesolowskega in zamenjavo nekega paragvajskega škofa, ki naj bi prikrival spolne zlorabe, papež Frančišek tako nadaljuje ničelno toleranco do spolnih zlorab v duhovniških vrstah, ki jo je začel že Benedikt XVI. Ta se je kot prvi papež leta 2008 prvič srečal z žrtvami pedofilskih duhovnikov med obiskom v ZDA in nato na drugih svojih potovanjih.

Da se Cerkev ne izogiba temu problemu, ampak si že več let prizadeva za preprečevanje tega zločina nad otroki, za pomoč žrtvam in kaznovanje odgovornih, priča tudi podatek, da je Vatikan v zadnjih desetih letih oziroma v času pontifikata Benedikta XVI. zaradi spolnih zlorab otrok iz duhovniškega stanu izključil 848 duhovnikov. Nadaljnjih 2572 duhovnikov pedofilov je doletel drugačen kanonični ali disciplinski ukrep, na primer odmik v tišino in molitev. Po ocenah naj bi bilo med duhovniki 2 odstotka pedofilov. Ta podatek papeža Frančiška ne pomirja, ima ga za povsem nesprejemljivega, kot je dejal v pogovoru za La Repubblico. Zato bomo morda v prihodnje priča še kakšni aretaciji, zagotovo pa reformam na tem področju. Frančišek sporoča, da zna sprejeti boleče odločitve in da je zašlo obdobje nekaznovanosti in prikrivanja, ki je bilo značilno za pretekla desetletja.