Smo res na pragu tretje svetovne vojne?

Naš pogled | 23.09.2014, 14:44 Marta Jerebič

Medtem ko so vsi svetovni mediji poročali o nedeljskem papeževem obisku v Albaniji, dva naša osrednja časopisa tega dogodka nista omenila niti z besedo. Najverjetneje za časnika ni problem sama osebnost papeža Frančiška, saj sta ga v preteklosti večkrat hvalila. Ne, nekoga je morala vznemiriti oziroma motiti vsebina njegovega obiska. In tudi pri slednji verjetno ni bilo problematično to, da je papež obsodil skrajneže, ki ubijajo v imenu Boga, ampak je bilo bolj problematično za njiju to, da se je papež zjokal nad tem, kaj je komunizem storil v Albaniji.

Albanija je bila edina komunistična država, ki je imela ateizem zapisan v svoji ustavi. Papežu sta trpljenje, ki sta ga preživela v tem času, približala 84-letni duhovnik Ernest Simoni in 85-letna redovnica Marija Kaleta. Prvi je pripovedoval o tem, kako je 18 let preživel v zaporu, 10 let na prisilnem delu. Spregovoril je o mučenju. »Ne vem, kako smo lahko prenesli toliko trpljenja, a Bog nam je dal moč, potrpežljivost in upanje,« je povedala s. Marija. Papež se je tako srečal z živimi mučenci.

Čeprav je Frančišek na povratnem letu odgovarjal le na vprašanja novinarjev, ki so se dotikala njegovega obiska v Albaniji, da odgovori ne bi zasenčili njegovega sporočila po miru, sožitju, strpnosti in sodelovanju, katerega zgled je Albanija, nam misli ob tem nehote uidejo v Irak in Sirijo, kjer pustoši Islamska država. Med žrtvami albanskega komunizma so bili tako katoličani, kot pravoslavni in muslimani, enako se zdaj dogaja v Iraku, s tem, da so kristjani še toliko bolj na udaru, mučenje pa je enako, če ne vsaj za današnje čase še strašnejše in okrutnejše.

Naj naštejem samo nekaj oblik zločinov islamskih skrajnežev v Iraku, ki jih je v nedavni izjavi zabeležil Papeški svet za medverski dialog: gnusno prakticiranje obglavljanja, križanja ter obešanja trupel na javnih mestih; glave obešajo na kavlje kot dekoracijo za zidove ali vrata, je v nekem pogovoru dejal vatikanski predstavnik pri uradih Združenih narodov v Ženevi, nadškof Silvano Tomasi. Kristjani in Yazidi so nadalje prisiljeni izbirati med spreobrnjenem v islam, plačilom davka ali da zapustijo svoje domove; krščanska in jazidska dekleta in ženske ugrabljajo kot vojni plen; ženske barbarsko obrezujejo; uničujejo krščanske in muslimanske bogoslužne objekte in mavzoleje – med njimi take, ki so vpisani na seznam svetovne dediščine; džihadisti so zasedli številne cerkve, samostane, iz njih odstranili križe in uničili stare rokopise.

Svet je zelo počasi dojel resnost razmer. Medtem ko kristjani, pa tudi zmerni muslimani še naprej umirajo pod grozodejstvi Islamske države, ti džihadisti še naprej prejemajo neustavljiv tok denarja, orožja in borcev, ki prihajajo tudi iz Evrope. Mnogi se sprašujejo, od kje skrajneži dobivajo orožje? Oboroženi so veliko bolje kot iraška vojska. Nekaj so k temu gotovo prispevale ZDA, saj so dve leti podpirale sirske upornike v boju proti Asadovemu režimu …

Da je stanje resno, je svet dojel šele ob najnovejših grožnjah Islamske države, ki je svoje privržence pozvala, naj ubijajo državljane držav, ki sodelujejo v mednarodni koaliciji proti džihadistom, v kateri je po podatkih ameriškega zunanjega ministrstva tudi Slovenija.

Tiskovni predstavnik Islamske države je napovedal, da bodo osvojili naš Rim, na koščke razbili naše križe in zasužnjili ženske. Pozval je k ubijanju vojakov in civilistov, ob obsodbi takih dejanj s strani muslimanskih verskih predstavnikov pa je dejal, da so upravičeni ubijati, da to ni greh. Pozval je k napadanju z neobičajnimi orožji: »Razbijte glavo s kamnom, prerežite vrat z nožem, zadavite ali zastrupite ..« Take in podobne grozljive napotke je v sporočilu dajal tiskovni predstavnik Islamske države.

Ob napadih mednarodne koalicije na položaje Islamske države v Iraku in Siriji ne moremo reči drugega, kot da smo na pragu tretje svetovne vojne. Čeprav mnogi zatrjujejo, da ne gre za spopad civilizacij, pa vseeno lahko rečemo, da gre za spopad med zahodnim, krščanskim svetom, ki se sooča s propadom moralnih vrednot, in skrajnim islamom, ki sprevrača vero in ubija v imenu Boga.

Kaj lahko v tem primeru stori Vatikan? Papež Frančišek je že večkrat, pa tudi nazadnje v Albaniji, ki je večinsko muslimanska država, poudaril, da je ubijati v imenu Boga veliko bogoskrunstvo. Konec novembra bo prav tako odšel v večinsko muslimansko državo, v Turčijo, ko bo znova lahko izpostavil sobivanje različnih ver, čeprav mora Turčija na tem področju še marsikaj narediti in izboljšati.

Frančišek pa je šel še dlje. Kitajskega predsednika Xija Jinpinga je povabil, da bi se srečala bodisi v Vatikanu ali v Pekingu, da bi se skupaj pogovarjala o graditvi miru v današnjem svetu. Vatikansko državno tajništvo vesti ni komentiralo, zanikalo pa tudi ne.

Glede na to, kako velika država je Kitajska s svojimi približno 1,4 milijarde prebivalcev in dejstvu, da ZDA na Bližnjem vzhodu beležijo vrsto polomov, bi ta država, ki mora sicer sama še veliko postoriti na področju spoštovanja človekovih pravic, lahko vplivala na svetovni mir. Kitajska se je distancirala od ZDA kar zadeva Iran, Irak, Sirijo in izraelsko-palestinski konflikt. Prav tako ni na seznamu držav, ki sodelujejo v mednarodni koaliciji proti džihadistom. Na njem seveda tudi ni Rusije, ki je do omenjenih tem zavzemala podobno stališče kot Kitajska. A tudi Rusija bi morala najprej na podoben način kot Kitajska poskrbeti za boljšo notranjo harmonijo, kar bi posledično dalo sadove miru drugje. Verjetno bi bila taka pot še najbolj učinkovita. Tako bi bili ti dve državi, ki sta članici Varnostnega sveta Združenih narodov, katerega naloga je ohranjanje miru in varnosti v svetu, bolj verodostojni in tudi pristojni za ohranjanje miru v svetu. Tako bi 'ustavitev' Islamske države imela mandat Združenih narodov, za kar se je zavzel tudi papež Frančišek.