VIDEO: Papež Frančišek na srečanju z ostarelimi spregovoril o pomenu medgenaracijskega sodelovanja

Svet | 28.09.2014, 15:21 Andrej Šinko

Današnje sončno dopoldne je na Trg sv. Petra v Vatikanu z vseh koncev sveta privabilo veliko množico ljudi. V njej so prevladovali ostareli, predvsem dedki in babice, ki jih je pred začetkom škofovske sinode v Rimu sprejel Papež Frančišek. Srečanje se je začelo z njihovimi pričevanji, posebno veselje pa je prinesla tudi navzočnost upokojenega papeža Benedikta XVI., ki mu je papež Frančišek izrekel posebno pozornost in zahvalo. Sledila je slovesna sveta maša, med katero je sveti oče osvetlil dragocenost vloge ostarelih ljudi v družinah.

Dopoldansko srečanje med papežem Frančiškom in ostarelimi je otovoril mons. Vincenzo Paglia, predsednik sveta za družino, ki je papeža Benedikta XVI. poimenoval „prvi dedek med vsemi dedki“. Nadaljeval je z opažanjem, da imajo ljudje v svetu včasih negativen odnos do ostarelosti, medtem ko je celo znana filmska igralka Anna Magnani o gubah na svojem obrazu znala ponosno reči, da si jih je sama prislužila eno za drugo. Presunljivo je bil o nato med drugim zlasti pričevanje ostarelih zakoncev Mubarak, ki imata deset otrok in 12 vnukov in sta v iraškem Kurdistanu doživela krutost tamkajšnjega preganjanja.

Papež Frančišek se je v nagovoru toplo zahvalil za njuno izpoved in poudaril neprecenljivo vrednoto vere, ko je dejal: „Ti bratje pričujejo o tem, da so verni ostareli ljudje tudi sredi težav podobni drevju, ki še naprej prinaša sadove. Starost je čas milosti, v katerem nas Gospod kliče ohranjati in posredovati vero, kliče nas k molitvi, zlasti k priprošnji. Kliče nas, naj bomo blizu tistim, ki nas potrebujejo. Starostniki, dedki in babice so sposobni dojeti najtežje situacije! In ko zanje molijo, je njihova molitev močna in učinkovita!“

Papež Frančišek je za tem blagroval družine, ki imajo stare starše. Prav ti so zlasti v deželah, kjer je bila vera preganjana, kot je to Albanija, svojim vnukom skrivaj posredovali dragoceni zaklad vere. Papež Frančišk se je nato spomnil tistih, ki prebivajo v domovih za ostarele in dejal, da bi te ustanove morale biti podobne „pljučem človeštva“ in njegova „svetišča“, kjer z veliko ljubeznijo oskrbujejo ostarele in slabotne osebe. Hkrati je obsodil primere zapuščenosti, v katerih se nahajajo nekateri ostareli in jo poimenoval „resnično - čeprav skrito - evtanazijo“. Povabil je, naj se kot kristjani odločno zoperstavimo t.i. „kulturi odrinjenosti“ in se zavzemamo za družbo, ki bo bolj gostoljubna, bolj človeška in prodorna v skrbi za slabotne! Opozoril je, da je narod, ki ne ščiti starih staršev in z njimi ne ravna lepo, brez prihodnosti. S toplino je spomnil na ljubkovanje otrok s strani dedka ali babice kot na nekaj zelo lepega znotraj družinskega življenja.

Sledila je slovesna sveta maša, pri kateri so s papežem Frančiškom somaševali številni ostareli duhovniki. V homiliji je sveti oče priklical v spomin srečanje med Marijo in njeno ostarelo sorodnico Elizabeto. Mlada Marija je poslušala Elizabeto in Zaharija in vse ohranjala v svojem srcu. Tako je njuna modrost obogatila Marijino mlado dušo. Nadaljeval je z ugotovitvijo: „Ker je pričakovanje Janeza za ostarela zakonca bila prva nosečnost, gotovo nista bila izkušena v materinstvu in očetovstvu. Bila pa sta izkušena v veri. Imela sta izkušnjo Boga, izkušena sta bila v tistem upanju, ki prihaja od Njega in ki ga ta svet v vsakem obdobju potrebuje. Marija jima je znala prisluhniti in nam s tem pokazala pot srečanja med mladimi in ostarelimi. Takšno srečanje je pomembno za prihodnost vsakega naroda, saj mladi na poti prispevajo moč, medtem ko ostareli okrepijo to moč s spominom in s pristno modrostjo.“