Mateja Lopuh | (foto: Daniel Novaković / STA)
Kaj se dogaja z razvojem paliative v državah, kjer je evtanazija že uveljavljena?
Slovenija Marta Jerebič
To je eno od vprašanj, na katero odgovarja vodja Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v jeseniški bolnišnici magistrica Mateja Lopuh.
Zaupanje pacientov
Zdravnica Matej Lopuh najprej poudarja, da gre pri paliativi in evtanaziji za dve diametralno nasprotni stvari. Paliativna oskrba je namenjena ljudem, ki želijo živeti z neozdravljivo boleznijo. Zakon o pomoči pri samomoru pa naslavlja tiste bolnike, ki si ne želijo živeti, pri čemer se izpostavlja vprašanje vrednot. »Jaz si samo želim, da bodo naši bolniki še naprej verjeli v to, da se živeti splača, da bodo zaupali, da imajo z naše strani še vedno neomajno podporo in da se bomo trudili njihove preizkušnje olajšat kar se da,« je dejala Lopuhova.
Zaskrbljujoči trendi v tujini
Zakon o asistiranem samomoru sicer zahteva obvezno seznanitev s paliativnimi možnostmi, a izkušnje iz drugih držav kažejo, da je to samo formalnost in če bo bolnikom predstavljeno zgolj to, da bodo samo še trpeli in da se ne splača več živeti, je majhna možnost, da bi ljudje zavestno izbrali drugo pot. »Nedavno sem bila na eni konferenci v Bologni, kjer sem kar malo zaskrbljena poslušala, da je eden od vodilnih nizozemskih paliativnih zdravnikov dobil nagrado za svoja ekstremna prizadevanja na področju uveljavljanja evtanazije.« Lopuhova je navedla tudi primer direktorja nekega centra odličnosti za osebe z demenco, »kjer se namesto vpeljave paliativnega pristopa zdaj trudijo, da bi bila možnost evtanazije dostopna vsem njihovim stanovalcem, čeprav nekateri niso več sposobni odločanja o sebi.«
Tako je po njenih besedah utopično pričakovati, da se bo paliativna dejavnost lahko razvijala v državah, kjer je evtanazijska praksa postala poglavitna dejavnost podpore pomoči težko bolnim.
»Čeprav istočasno slišiš, kako veliko denarja naj bi te države vseeno vlagale v razvoj paliativne oskrbe, mislim, da je to v resnici metanje peska v oči, ker se razmerje med zdravstvenim kadrom, ki začne sodelovati v evtanazijskih politikah, počasi izenačuje s kadrom, ki deluje v paliativnih dejavnostih.«
Zato Lopuhova meni, da se v državah, kjer imajo sprejete take zakone, samo še boriš, da paliativna dejavnost ne zamre v celoti.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na tej povezavi
