Zmagati bo potrebno na volitvah
| 13.08.2014, 14:30 Jože Bartolj
Samo štiri tedne po končanih volitvah z zelo jasnim razpletom naslov komentarja zlahka zveni cinično. Vendar bi se rad z njim dotaknil vsega tistega, kar je bilo – predvsem takoj po volitvah – povedano o okoliščinah, v katerih so potekale.
Bolje ne bo nikoli
Seveda se je moč strinjati, da se slovensko družbeno okolje že precej časa, v grobih črtah pa celo vse poosamosvojitveno obdobje razvija v smeri, kjer ni moč govoriti o enakih možnostih vseh tekmecev v politični areni, v zaostreni obliki pa celo o enakih možnostih vseh poglavitnih družbenih skupin ne. Toda utvara je misliti, da bo prišel nekdo od zunaj (ali od znotraj) in razmere čudežno uredil tako, da bo naslednja volilna tekma, ko pač bo, že v izhodišču scela enakovredna.
Ker na takšen čudežni poseg pač ne gre računati, je recept lahko samo obraten. Sile, ki nasprotujejo sedanjemu globokemu družbenemu neravnovesju, morajo najprej dobiti večino na volitvah in potem začeti s preurejanjem družbe tam, kjer so boleče točke. Povedano zveni absurdno, vendar je to edina pot. Mimo volitev, na ulici in z revolucijo, je bila na Slovenskem doslej pri preurejanju življenja po svojih predstavah uspešna le levica, vsaj večina Časnikovih bralcev in poslušalcev Radia Ognjišče pa se bo najbrž strinjala o nerazveseljivih rezultatih tega preurejanja.
Seveda je dobiti večino s programom, ki gre »proti toku«, v razmerah, kot jih pač imamo (in poudarjam, boljše pred morebitno volilno zmago ne bodo nikoli), težko. A ni nemogoče, kot dokazujeta uspeh slovaške Demokratične koalicije v tekmi z dominantno Mečiarjevo stranko leta 1998 ali zmaga Račana in Budiše nad utrujeno, vendar še vedno vsenavzočo Hrvaško demokratično skupnostjo leta 2000. Vsaj malo v omenjeni kontekst sodi tudi zmaga demokratov v Sloveniji leta 2004, ki je prišla le štiri leta po uničujočem porazu desnosredinskih strank proti Drnovšku.
Vabljiva pot
Za ponovitev takšnega uspeha bi bilo, kot sem zapisal že v povolilnem prispevku, potrebno priti zlasti do povprečnega, nejasno opredeljenega volivca, ki je bil tokrat za nagovor desne sredine skoraj povsem gluh. Ravno njemu bi bilo potrebno dopovedati, da obstaja vzročno-posledična povezava med kriznimi razmerami, ki jih občuti skoraj na vsakem koraku, in globokim neravnovesjem v družbi kot posledici prevlade povojne politične mitologije in prakse v zadnjih sedmih desetletjih. Poskus z velikimi zgodbami se ni izšel. Pripovedi o Zemljariču, Kučanu in Janši so se v njegovih ušesih razblinile v morju abstraktnosti in skrbno gojenih predstav, da med pripadniki politične kaste ni nobenih razlik. Očitno bi bilo torej treba najprej poiskati točke v njegovem vsakdanu in šele potem upati na nadgradnjo. Zakaj se omenjeno v letošnji predvolilni kampanji ni zgodilo, je po eni strani razložljivo z izrednimi razmerami, v katerih je potekala, a v velikem delu lahko o tem zgolj ugibamo.
Ob tem je potrebno reči še nekaj drugega. V vseh povolilnih analizah smo vsi vljudno izhajali iz predpostavke, da je izbira volivcev v končni fazi racionalna in s tem razložljiva. Toda v paničnem oklepanju statusa quo, ki je le zasilno prelepljeno z »novimi obrazi«, kar se je pokazalo 2011 in še bolj letos, je veliko globoke neracionalnosti. Slednje ni moč brez ostanka razložiti zgolj s slabo ponudbo in napakami konkurence.
Zato se postavlja vprašanje, ali ne bi desnosredinske stranke v prizadevanju za zmago prihodnjič storile najbolje, če bi tudi one razglasile, da so za status quo. Da so pripravljene sprejeti vzpostavljeno neravnotežje kot sprejemljivo izhodišče in se do njega vesti nevtralno. Kljub njeni vabljivosti, ki ji je marsikak desnosredinski politik že nasedel, ne verjamem v uspešnost takšne poti.
K omenjenemu stališču me vodi v analizah nekako prezrto dejstvo, da je ne glede na zgodovinski potop desne sredine ostalo razmerje med akterji na njej bolj ali manj nespremenjeno. Kar je v kričečem nasprotju z letom 2000, ko je iz podobnega poloma SDS izšla razmeroma nepoškodovana in prevzela primat na desni, medtem ko je SLS romala v drugo ligo. To pot »sredinski dvojček« NSI in SLS kot celota ni uspel skoraj nič omajati položaja hudo poražene Janševe stranke. Ker sta si obe manjši stranki glasove v glavnem zgolj izmenjali, kot je opozoril Luka Lisjak Gabrijelčič, je demokratom še zmeraj pripadlo več kot dve tretjini glasov teh treh strank. Razlik z letom 2011 skoraj ni bilo. Seveda so bile ponekod na terenu razmere tudi drugačne. V tradicionalno desni Ribnici sta denimo SDS veliko in NSI malo izgubili, relativno precej pa je pridobila na državni ravni neuspešna SLS.
Nevtralnosti ni
Vendar lahko iz tega izpeljemo sklep, da hlepenje po tem, da bi katera od desnosredinskih strank zamenjala Cerarja v vlogi ohranjevalca obstoječega stanja, ne bi obrodilo sadu. Doslej smo že večkrat videli, da tem strankam volivci preprosto ne zaupajo, da so za status quo, naj to še tako glasno zatrjujejo. Vedno bodo raje volili »pravoverno« nadomestilo iz logov večino časa prevladujoče politične opcije.
To pomeni, da je strategija dvajset plus x, ki jo že dolgo ubira SDS, v bistvu pravilna. Težava je, ker tokrat dvajsetim odstotkom tistih, ki so prepričani o nujnosti odprave neravnotežja v družbi, ni uspela dodati skoraj nikogar. Samo še ena strategija bi bila pogubnejša. Da bi stanje, v kakršnem Slovenija pač je, vzela zgolj na znanje, in pričakovala, da bo s svojo “nevtralnostjo” do njega pridobila široke kroge volivcev, kot je to uspelo Miru Cerarju. Matematika nič plus x se desnosredinskim strankam v Sloveniji, kot že rečeno, ne more iziti.
Seveda bi obstajala pot, ki bi lahko pripeljala do postopne razgradnje sedanjega neravnovesja tudi brez volitev. Imenuje se velika koalicija. Za tako lahko v naših razmerah kljub osipu SDS velja samo povezava obeh največjih strank. Žal se zdi, da so na obeh straneh zidovi previsoki. Cerar za tak korak denimo nima prostih rok zaradi pričakovanj večjega dela svojih volivcev, predvsem pa verjetno zaradi glavnine svoje šestintrideseterice, ki jo je na krilih svojega triumfa precej brez njihovih lastnih zaslug spravil v parlament.
več komentarjev na Casnik.si
