Za neke v ogenj svet bo izginil ...
Svet | 12.08.2014, 14:30 Petra Stopar
Današnji svet ob nenehnih spopadih, bitkah z orožji in drugih grozodejstvih, ki se raztezajo od severne do južne Zemljine poloble, od Vzhoda do Zahoda, ni podoba miru, prej rana, ki se noče in noče zaceliti.
Ko razmišljam o vojnah, ki pretresajo naš planet in zaradi katerih trpi na milijone nedolžnih otrok, družin, mi misel pospremijo besede pesnika Roberta Frosta, ki je leta 1920 v eni od svojih pesmi zapisal:
Za neke v ogenj svet bo izginil,
za druge v led.
Ker nisem vez strastem prekinil,
se strinjam, v ognju bo premínil.
Če bi še kdaj na drug šel svet,
sovraštva čaš dovolj sem spil,
da rečem, da ga tudi led
lahko stopil,
dovolj bi vnet.
Ko bi te besede ostale samo na papirju in se ne prenesle v resničnost! Za nas, ki živimo v deželi, ki je ne preliva kri in ne obstreljujejo rakete, se zdi takšen svet daleč, a nikoli zares ne vemo, kdaj je lahko miru konec. Za ljudi, ki trpijo zaradi sebičnih ciljev posameznikov, pa je takšen svet, ko ni dneva brez strahu in varnega zavetja, še kako kruta realnost. Ko že mislimo, da je naše življenje nesmiselno in brezupno, se spomnimo, da mnogi ne dobijo niti te možnosti, da bi živeli, kaj šele preživeli sredi nasilja.
Zdi se, kot da se letos nemiri samo še stopnjujejo. Poleg že nenehno nestabilnih območij na svetu se je prelivanje krvi za dosego ozemeljske celovitosti in uresničevanje nekih narodnih teženj ali celo maščevanj s pomočjo orožja začelo najprej v Ukrajini, nato v Izraelu in Palestini, Siriji ter v Iraku. Žrtve so povsod, na vseh straneh. Prebivalci bežijo z domov, brez hrane in vode, samo da bi ubežali nasilju. A spet zaidejo v past novega grozodejstva.
Kdo jim bo ponudil roko? Kdo jim bo zares pomagal, brez da bi pri tem imel za hrbtom druge namene? Ali lahko sploh upamo, da bosta nafta in trgovina z orožjem nekega dne manj pomembni kot življenja tisočih nedolžnih družin? Tudi tokrat, ko islamski fundamentalizem v obliki sunitskih skrajnežev v imenu vere preganja in pobija krščanske družine ter družine drugih verskih manjšin v Iraku, je v prvi vrsti razlog za odziv ZDA na islamsko ofenzivo v tej državi zaščititi ameriški interes, šele potem pride na vrsto reševanje ljudi.
Kot je zapisal direktor spletnega portala AsiaNews Bernardo Cervellera, je prav patriarh Kaldejske Katoliške Cerkve v Bagdadu Louis Sako izrazil prepričanje, da so operacije ameriških zračnih napadov na sunitske cilje usmerjene zgolj in samo v reševanje mesta Erbil sredi iraške pokrajine Kurdistan, ki je še posebej bogata z nafto. Medtem pa kristjani, jazidi in šiiti bežijo iz prav tako obleganih in opustošenih Mosula in Karakoša. Ameriškega predsednika Baracka Obamo pa po besedah Cervellere posredovanje v Iraku in pri humanitarni pomoči te dni ni prosil premier al Maliki, ampak predvsem Kurdi, ki si že dolgo želijo, da bi se njihova pokrajina odcepila od Iraka in osamosvojila, saj bi tako Kurdistan postal deveta država z največ zalogami črnega zlata na svetu. Washington bi ob tem svoj interes iz Bagdada preselil v novo trdnjavo – Erbil, kjer ima že sedaj svoje predstavništvo. Res, da je Obama pred dnevi izrazil zaskrbljenost nad preganjanjem kristjanov in jazidov ter poslal humanitarno pomoč, vendar ne moremo zanemariti prej omenjenih vzgibov za intervencijo ZDA, ki je pravzaprav prva po umiku njene vojske iz Iraka leta 2011.
Težava pa ni v reševanju Kurdistana, kot pravi Cervellera, ampak v tem, da je nujno potrebno ustaviti skupino Islamska država, katere glavni temelj so suniti in podporniki nekdanjega Huseinovega režima. Ti so oboroženi z najnaprednejšimi bojnimi orožji in financirani s sredstvi, katerih dotok in zalogo dopuščajo prav članice Združenih narodov. Zato je treba za ustavitev islamistične nasilne ofenzive najprej prepovedati njihovo financiranje in prodajo orožja, s katerim je »Zahod tako dobrohoten«, še meni Cervellera.
Ob vsem tem je treba zagotoviti nadaljnje sobivanje muslimanov in kristjanov v Iraku, saj je to najboljše zagotovilo za omejitev širjenja fundamentalizma. V to sta prepričana tako patriarh Sako kot šiitski verski voditelj Ajatola al-Sistani. Svojo zaskrbljenost nad trpljenjem nedolžnih iraških družin pa je zelo jasno pokazal papež Frančišek, ki je v nedeljo dejal, da v imenu Boga ne moremo sejati sovraštva in se ne moremo iti vojne. Zato nas je vse skupaj povabil, da se v teh dneh pred praznikom Marijinega vnebovzetja v prošnjah in pri molitvenih srečanjih vključimo še v zaupno molitev za mir v Iraku ter drugod po svetu.
