Robert Božič
Hoja po robu?
"Katastrofalna čebelarska letina, pomoči države ni na vidiku... položaj v čebelarstvu je katastrofalen.... Varoj je ogromno, čebelje družine propadajo... Kam po zdravila, ko jih v Sloveniji, brez prednaročil praktično ni..." s temi besedami se začenja vabilo na četrtkovo novinarsko konferenco Čebelarske zveze Slovenije.
Slovenski čebelarji se radi pohvalijo, da so ena najbolje organiziranih društvenih organizacij, z zelo razvejano mrežo dobro delujočih društev. Dejstvo je, da so zadnja desetletja trdo delali na področju te organiziranosti, predvsem pa na področju skupnega nastopa v javnosti in graditvi dobrega ugleda.
Spomnimo se le izjemno odmevne akcije "Medeni zajtrk", ki je kasneje s podporo resornega ministrstva in pristopom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije prerasla v t.i. "Tradicionalni slovenski zajtrk", pa na uvedbo posebnega kozarca in druge tipizirane ter dobro prepoznavne steklene embalaže za slovenski med in ne nazadnje lansko uspešno evropsko registracijo "Slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo".
Te velike zmage so čebelarji dosegli zaradi svoje enotnosti, delavnosti, predanosti, trme in marsikdaj tudi hoje po robu. To zadnje sicer najraje preslišijo, ampak dejstvo je, da je v Sloveniji očitno le na tak način mogoče doseči korake naprej.
Ne bom se spuščal v morebitno vprašljivost etičnosti take hoje po robu, opozoril pa bi rad, da v slovenskem kmetijstvu ne obstaja samo čebelarstvo. Čeprav je res, da je letošnje leto glede izplena medu zelo slabo, pa je po drugi strani še kako res, da imamo, če se izrazim po čebelarsko, "katastrofo" tudi v mnogih drugih kmetijskih panogah.
Breskve gnijejo zaradi izjemnega napada kitajske mušice in mokrega leta, v hladilnicah je še četrtina lanske letine jabolk, pšenice, ki je spomladi dobro kazala, zaradi deževja ni mogoče požeti in bo v večjem delu primerna le še za krmo živini, oljčniki so doživeli izjemen napad oljčne muhe, krompir in buče pobira plesen, plesen je popolnoma dotolkla tudi pridelavo paradižnika in drugih plodovk na prostem, vprašljiva bo pridelava grozdja, težave so v živinoreji in še in še bi lahko našteval.
Slovenski pridelovalci morajo spoštovati stroge standarde pridelave zdrave hrane in njene sledljivosti. Če ob vse prej omenjene težave, ki jih letos pestijo, postavimo še dejstvo, da so na zadnjem koraku izpostavljeni še na milost in nemilost trgovini, ki z uvozom pridelkov, pridelanih marsikdaj pod veliko nižjimi standardi in zaradi transporta obremenjenih z velikim ogljičnim odtisom, postavlja cenovno politiko v stilu, sprejmi in bomo prodajali ali pa pusti, da propade, potem nam mora biti jasna slika, kje se nahajamo.
Zadnji čas je, da se pridelovalci panožno povežejo in po vzoru čebelarjev začnejo svoj boj za obstanek. Pri tem je važna dobra organiziranost, odnos brez fige v žepu, predanost ciljem in veliko veliko dela na področju promocije in stikov z javnostjo. Naslednji korak pa bo moralo biti še učinkovito medpanožno sodelovanje in podpora.
Ni treba, da kot način delovanja izberejo hojo po robu, je pa od oblasti potrebno jasno zahtevati, da na vsakem koraku, tako zimzeleno všečne floskule o prehranski varnosti, domačem, zdravem, končno tudi udejanji v praksi.
Žal se to do sedaj ni zgodilo, kar lepo kaže zadnji nerazumljiv zaplet z obračunavanjem izjemno visokih prispevkov za socialno varnost. Ti so se za nekatere kmete, nič krive nič dolžne, povečali za več kot šest (6) krat in v nekaterih primerih znašajo več kot 1200 EUR mesečno.
Žal, glede na to, kar je mogoče prebrati v osnutku koalicijske pogodbe, in kar so o kmetijstvu in pridelavi hrane v svojih predvolilnih programih napovedovale na volitvah najbolje uvrščene stranke, se kmetijstvu ne pišejo dobri časi. Išče se torej Janez Evangelist Krek, ki bo znal zasnovati in združiti ekipo poštenih ljudi iz različnih kmetijskih panog v teh prizadevanjih.
