dr. Matej Lahovnik
Lahovnik o (ne)realnih programih strank za gospodarstvo
Politika | 11.07.2014, 13:04 Petra Stopar
Ekonomistu Mateju Lahovniku se zdi problem volilne kampanje predvsem v tem, da je bilo premalo odgovorov na zelo konkretne pozive, ki jih je na stranke naslavljalo gospodarstvo. Medtem ko po njegovem mnenju leve stranke še naprej zagovarjajo princip, da mora država najprej podjetja in ljudi »priviti in nato preko subvencij deliti«, desnosredinske zagovarjajo »razbremenitev gospodarstva, zmanjšanje ovir«, kar pa je interesom gospodarstva zelo blizu.
Stranka, ki trenutno vodi v javnomnenjskih anketah, SMC, po Lahovnikovih ugotovitvah sploh nima ekonomskega programa niti ne ekipe, ki bi ga uresničevala. Ob tem se boji, da bo tudi po teh volitvah stanje podobno današnjemu.
Pri nekaterih strankah pa po drugi strani opaža velik korak naprej pri programih, posebej je izpostavil SDS, pa tudi NSi, »ki je izdelala zelo notranje konsistenten program z jasnimi ukrepi«.
Na splošno ocenjuje program desnosredinskih strank kot primerljivega z modernimi desnosredinskimi strankami v Evropi »in temelji predvsem na razbremenjevanju gospodarstva, torej na zniževanju dajatev, izboljšanju normativnega okolja za podjetništvo, na odpravi različnih birokratskih predpisov, ki zavirajo razvoj podjetništva in tudi umiku države iz gospodarstva«.
Leve stranke po drugi strani zagovarjajo močno vlogo države v gospodarstvu in vztrajajo po dosedaj predstavljenem ekonomskem konceptu, ki pa ni dolgoročno vzdržen. »Temelji na zadolževanju, so proti omejevanju javne porabe, in levosredinske stranke še naprej vidijo potrebo po subvencioniranju gospodarstva in novih delovnih mest, pri tem pa pozabljajo temeljno pravilo, da v ekonomiji nobeno kosilo ni zastonj« in da na koncu vse te njihove intervencije plačajo davkoplačevalci v obliki višjih davkov in prispevkov. Zato meni, da so programi desnosredinskih strank bolj sprejemljivi in »bi jih morali na nek način pravzaprav podpreti«.
Ob tem še dodaja, da bo nova vlada pred ključnim izzivom, kako zmanjšati javno porabo, ne pa je povečevati.