Na Ptujski gori obhajali šentvoršco

Cerkev na Slovenskem | 02.07.2014, 14:55 Marta Jerebič

Na Ptujski gori danes obhajajo praznik Ptujskogorske Matere Božje. V pripravi na 'šentvoršco' so minoriti sinoči pripravili molitveno uro, sledila je maša, ki jo je daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan, ki je tudi danes vodil osrednjo mašo ob somaševanju številnih duhovnikov.

Homilija

Praznik Ptujskogorske Matere Božje sovpada z nekdanjim praznikom Obiskanja Device Marije, ki ga po liturgični reformi obhajamo na zadnji dan šmarnic, 31. maja. Praznik obiskanja je bil na željo papeža Urbana VI. uveden, da bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device Marije izprosili, da bi obiskala in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav ob koncu 14. in začetku 15. stol., prav v istem času kot je nastala božja pot tu na Gori. Tudi danes čutimo te stiske v svetu, v naši razdeljeni družbi politično zmedo, znotraj Cerkve pa prav tako doživljamo mnoge preizkušnje, ki načenjajo našo poslušnost in zvestobo Kristusu in Cerkvi, ko se sprašujemo, zakaj Bog to dopušča.

Marija se je v vseh najtežjih časih za posameznike, za narode in Cerkev izkazovala kot Mati in Priprošnjica. Evangelist Janez nas je s svojim evangeljskim odlomkom postavil na Kalvarijo, pod križ. Lahko se vživimo in v duhu gledamo Kristusa, pribitega na križ, ob križu pa njegovo mater Marijo in Janeza, učenca, ki ga je Jezus ljubil (prim. Jn 19,26). Jezus se s križa ozira na oba, na svojo mater in najljubšega učenca. Kot človeški sin je mislil na časno bodočnost svoje matere, zato ji je rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26). Ni rekel: »Mati, glej … izročam ti Janeza namesto sebe za varuha.« Rekel je: »Žena«, kar pomeni, da se ji je na nek način odpovedal, da bi Janez in z njim vsi mi našli prostor v njenem srcu. Janezu pa je rekel: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27). In sad te izmenjave pogovora na križu in pod križem je bil: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« (Jn 19,27).

Koliko umetnikov je ovekovečilo ta dogodek, na platnu, v prelepih pesmih, ki opevajo Marijo kot našo ljubeznivo mater. V litanijah jo 12-krat pokličemo kot mater. Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil ta dogodek za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, drugo pa na Kalvariji. Pri prvem oznanjenju je angel oznanil Mariji, da bo postala Božja Mati, mati našega Odrešenika. Pri drugem oznanjenju pa je Sin oznanil, da je postala naša mati. Njeno materinstvo je razširil na vsakega izmed nas. Tudi ko tako ali drugače izgubimo zemeljsko mater nam vedno ostane nebeška mati. Neka mati, ki je imela dve mladi hčerki, je slišala, ko je v bolnišnici umirala za rakom, da zbirajo v župniji sredstva za Marijin oltar. Rekla je možu: »Želim prispevati nekaj za Marijin oltar, da si bosta hčerki lahko pomnili, ko mene ne bo, da imata še vedno v nebesih mater Marijo in upam, da ju bo spremljala tudi moja molitev.«

Za nas so pomembne evangelistove besede, ko je zapisal: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi!« To velja tudi za vsakega od nas. Marijo vzeti k sebi pa pomeni: Sprejeti k sebi tudi Kristusa. Ne moremo imeti Marije za mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika. Sprejeti k sebi Kristusa pa pomeni Kristusa z evangelijem, z odpovedjo, križanega in od mrtvih vstalega Kristusa. To pomeni posnemati Marijine kreposti, ob Njej odkriti življenjsko poslanstvo in odgovornosti s svojim »zgodi se«, s predanostjo v Božjo voljo, ki pa ni pasivno sprejemanje, marveč sodelovanje pri Božjem načrtu v našem osebnem in družbenem življenju, da pomagamo uveljaviti duhovne, moralne, verske in družbene vrednote.

V čem nam je Marija vzor. Sinoči smo govorili, da zlasti v zaupni in trdni veri. Pa se iz zadnjih trenutkov Jezusovega zemeljskega življenja obrnimo še prav na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus v Kani napravil na Marijino posredovanje prvi čudež. Tu se je prvikrat predstavila kot skrbna, ljubeča mati, ko je pokazala skrb v stiski mladega, očitno revnega, zakonskega para. Tu je pokazala skrb za ljudi, in sicer tudi takrat, ko ne gre za neke velike stvari. Pokazala se je kot Gospodova dekla – ki služi. V luči tega življenjskega načela služenja se ji ni zdela premalenkostna nobena stvar, s katero bi lahko izrazila svojo materinsko skrb in ljubezen. Ljubezen pač gleda stvari drugače kakor zgolj razum. Naši preračunljivi ljubezni se zdi večkrat kakšna stvar malo pomembna, malenkostno, da bi komu pripravili veselje. Tega je kriva naša površnost, pomanjkanje pozornosti, ki je prava ljubezen. V resnici pa neštetokrat prav malenkosti osrečujejo človeka: prijazna beseda, nasmeh, kozarec vode, skodelica kave. Vse to lahko človeku ob pravem času in s primernem trenutku veliko pomeni. Marijino ravnanje nam hoče povedati, kako se mora ljubezen znati vživeti v drugega. Ne gre namreč za to, kaj mi mislimo, da je pomembno, temveč za tisto, kar ima za pomembno človek, ki mu hočemo napraviti veselje in skazati ljubezen. Ljubezen zahteva tudi v tem pogledu odpoved sebi, kar se le tako lahko vživimo v drugega in smo sposobni resnične ljubezni, ki ne pozna samoljubja.

Biti dober in na uslugo 24 ur na dan, ne samo, ko gre za velike stvari, ko nekdo umira, tudi v duhovnih stvareh, je šele prava dobrota. Mati Terezija, ta velika vzornica dejavne ljubezni, je v ljubljanski stolnici zelo preprosto povedala. Dejala je, da se spozna ali je ljubezen pristna v tem, kakšna je naša ljubezen do ljudi, s katerimi smo vsak dan skupaj. »Mi znamo biti dobri do ljudi, ki jih slučajno ali včasih srečamo. Težko pa je biti dober do nekoga 24 ur na dan po isto streho, n. pr. do slabotnih, starejših, dementnih. A to je prava krepost«, je še dejala.

Marijo vzeti k sebi, pomeni posnemati jo tudi v sprejemanju trpljenja in preizkušenj. Marija je bila deležna velikih milosti: bila je brezmadežno spočeta, deležna časti Božjega materinstva in končno vnebovzetja, poveličanja duše in telesa. Le enega ni bila deležna. Da bi ji ne bilo treba trpeti. Trpela je razne preizkušnje, od začetka kot mlada mamica, ko je že vedela za meč bolečin, da bo njen otrok deležen preganjanja in trpljenja, vse do križanja. Niti tista mati, ki ima prizadetega otroka, v bistvu ne ve vsega, kaj bo z otrokom, čeprav vse življenje trpi.

Koliko ljudi trpi … križ za križem, čeprav skušajo krščansko živeti. Marija, čeprav brez vsake krivde, je morala trpeti. Tudi mi ne moremo mimo Kalvarije. Trpela je prav zato, ker je bila Jezusu blizu.

Tako tudi svetniki, n. pr. letos razglašeni sv. Janez Pavel II. Popolnoma se je posvetil Bogu in Mariji: Totus tuus, ves tvoj – je ponavljal Mariji. Deležen je bil velikih milosti. Marija je 13. maja 1981 čudežno preusmerila smrtonosno kroglo ob atentatu. To kroglo je naslednjega leta 13. maja, ob zahvali v Fatimi, podaril Fatimski Mariji in od tedaj krasi njeno krono. Na njegovo gorečo molitev v času življenja, se je zgodilo veliko ozdravljenj in čudežev, eno pa mi ni bilo prihranjeno, da ne bi bil deležen tudi težkega križa bolezni.

Dragi bratje in sestre, dragi romarji! Izročimo danes Mariji, ki jo pesnik Dante imenuje »najponižnejše in najbolj povišano ustvarjeno bitje« tudi mi svojo pripravljenost služiti Bogu in bližnjim po Marijinem zgledu, da bomo tako luč in kvas sredi Bogu tako odtujenega sveta.