V dobro skupnosti, države in naroda

Komentarji | 01.08.2014, 15:54 Tone Gorjup

Kaj pomeni biti v službi ljudi? Biti ljudem na voljo? Služiti državljanom? Delati v dobro skupnosti, države, naroda? Pred leti sem daleč od doma, v državi z utrjeno demokracijo doživel, kaj pomeni biti „javni uslužbenec“.

V vrsti pred okencem je stal starejši mož. Ko je prišel na vrsto, so mu padli iz rok papirji, ki jih je želel pokazati. Utrujen uradnik pri okencu ga je neprijazno opomnil „Pohitite vendar!“ Mož se je s težavo sklonil, pobral papirje, jih položil pred uradnika in rekel: „You are a public servant! Javni uslužbenec ste! Ali ni tako?“ Uradnik se je ob izrazu „public servant“ zdrznil, in se mu z rahlo rdečico na obrazu opravičil. Pozorno mu je prisluhnil in mu pomagal, da je uredil, kar je bilo potrebno. Spomnil sem se neskončnega čakanja v takrat še socialistični domovini, osornih obrazov češ „Kaj delaš tukaj? Ali ne veš, da bi moral iti najprej tja in tja!“ Spomnil sem se na „kavico“ v pisarnah, ki so pili uro in pol ali še dlje. Tukaj pa se uradnik opraviči za neprimerno besedo in skuša popraviti napako z večjo uslužnostjo. To torej pomeni „biti v službi ljudem“!

Vsak dan srečujemo osebe, ki so v službi zaradi drugih. Njihov poklic je v služenju drugim. Iz izkušenj vemo, da so lahko zelo različni. Marsikdaj smo prijetno presenečeni. Nekateri uslužbenci se potrudijo, ti razložijo kako in kaj, svetujejo kaj bi bilo zate dobro ... Tudi v zdravstvenih domovih pogosto doživiš, da se ti zares posvetijo, čeprav je gneča. Dogaja pa se, da so nekateri še vedno vzvišeni, da ljudem solijo pamet s predpisi, se ne zmenijo za njihove težave. Enostavne stvari tako zapletejo, da premisliš ali boš šel še kdaj k njim.

V dneh, ko se nekateri politiki prerivajo in grabijo po javnih službah, za katere morda sploh niso usposobljeni in jih v normalnih okoliščinah sploh ne bi dobili, si je dobro postaviti vprašanje: kaj pomeni biti javni uslužbenec, na voljo ljudem, služiti državljanom, če si v politiki? Osnovno načelo angleškega kanclerja Tomaža Mora je bilo, da je politika posebna oblika ljubezni v službi skupnega dobrega. Se tega zavedajo tisti, ki se potegujejo za najvišje položaje v politiki? Se tega zavedajo tisti, ki jih izbirajo?

Vlada je te dni v Bruselj poslala dva dopisa: besedilo partnerskega sporazuma med Slovenijo in Evropsko komisijo ter predlog liste kandidatov za evropskega komisarja iz Slovenije. S prvim dokumentom je vlada zamudila dober teden, je pa pomemben, saj je od njega v veliki meri odvisno črpanje evropskih sredstev v obdobju 2014-2020. V drugem dokumentu pa vlada predlaga, da predsednik evropske komisije za komisarja iz Slovenije izbira med Alenko Bratušek, Karlom Erjavcem in Tanjo Fajon.

Prvi dokument, ki opredeljuje način črpanja evropskih sredstev in razloge, za kaj bi jih rabili, ne pa kako jih nameravamo porabiti, je nastajal več mesecev, a je šel tiho mimo nas. Vendar je od njega odvisno, kako bo z več kot tremi milijardami evrov, ki so namenjeni Sloveniji. Drugi predlog, ki je prav tako pomemben, je sad trgovanja vladne koalicije v odhodu oziroma tistega, kar je od nje ostalo. Dokaz, da odhajajočo vlado ne briga prav dosti, kako bo Slovenija uporabila sredstva, ki so ji na voljo, je dosedanje črpanje sredstev. Več sto milijonov evrov je obtičalo v Bruslju zaradi raznih nepravilnosti in napak pri projektih, ki jim je bil denar namenjen. Preseneča tudi nedavna izjava kmetijskega ministra, da je pri njih ostalo prostih pet milijonov evrov in da sredstva lahko dobi Lipica. Sočasno je vlada s posebno uredbo razmejila premoženje v kobilarni in postavila nove člane sveta. Je vlada imela pred očmi skupno dobro ali dobro svoje klientele?

Še bolj nazoren je spopad za komisarski stolček v Bruslju. Alenka Bratušek, ki je sprva potrebovala „čas“, potem „denar“, ki si ga je na veliko izposojala, zdaj potrebuje dobro „službo“. Govorila je o tem, da bo listo kandidatov oblikovala na podlagi pogovorov in s konsenzom. Ona in Erjavec sta predlagala kar samega sebe, SD pa Fajonovo, Virant pa je prej zapustil druščino. SMC, ki je dobila volitve pa je s svojim kandidatom Potočnikom, ki ni pristal na listo kandidatov, ostala praznih rok. Tistih, ki so dobili večino na evropskih volitvah, nihče ni nič vprašal.

Če pogledamo novi sklic državnega zbora in dogovarjanja o oblikovanju vladne koalicije, prizadevanje za skupno dobro in pripravljenost na služenje spet ostajata v ozadju. Največji problem, ki naj bi ga reševali, ni slabo gospodarsko stanje, z brezposelnostjo in socialnimi stiskami, ampak Janez Janša. Že v volilni kampanji, v kateri je dejavno sodelovala tudi tretja veja oblasti, so predsednika SDS predstavljali kot največjo nesrečo za državo. Skladno s tem najverjetnejši mandatar Miro Cerar ni bil sposoben vzpostaviti enakopravnega dialoga z novo poslansko skupino SDS. Slednja pa tudi ni storila vsega, da bi skupaj spregovorili o tem, kaj je za državo v tem trenutku najbolj potrebno. Tudi ustanovna seja državnega zbora, ki bi morala imeti v ospredju poslanstvo, ki pripada zakonodajni veji oblasti, se je sprevrgla v spopad za poslanski mandat Janeza Janše. Ta je sicer potrjen, a del novega sklica državnega zbora, živi za njegov izbris. Tretja veja oblasti, ki bi lahko razrešila zaplet, pa je na počitnicah.

In kje so tisti, ki naj bi po volji volivcev služili tej državi?