Spomin na julij pred 72 leti
Slovenija | 30.07.2014, 14:35 Petra Stopar
Tisti, ki čutimo neurejenost in težo sedanjosti, smo še posebej poklicani, da skušamo sedanjost globlje razumeti. Pri tem nam je v oporo, če ne pozabimo, kaj se je dogajalo v sledi časa, po kateri nam je hoditi.
Borovnica: V Borovnici in okolici so že avgusta 1941 vzporedno z novimi partijskimi celicami ustanovili odbore OF. Njihov vpliv je prišel do izraza, ko je v začetku maja 1942 samo z Brega in s Pakega odšlo kar 32 moških v partizane. Ko so ti malo prej na Zabočevem vpričo sedmih majhnih otrok ubili podobarja Mihelčiča in njegovo ženo, češ da sta izdajala Italijanom, so ljudje še verjeli, da je nekaj že moralo biti. Ko pa so v nedeljo, 12. julija, sredi popoldneva pred domačo hišo ustrelili očeta Vičiča in 14-letno hčerko Ivo, nato pa še štiri Lončarjeve: očeta, mater, sina Franca in 18-letno Vando, so se zamislili. Vičiča so poznali kot človeka, ki ni nikomur skrivil lasu. In da bi ženske in otroci bili izdajalci?
V noči na 29. junij 1942 so partizani med Borovnico in Verdom napadli vlak, osvobodili pri tem okrog 300 internirancev – večinoma ljubljanskih dijakov – in se nato z njimi umaknili proti Krimski jami. Na hitro so opravili nekakšno anketo in jih razdelili v tri skupine. Izmed tistih, ki so se javili, da hočejo iti domov, so jih 12 obsodili na smrt in verjetno se je njihova pot končala v Krimski jami. Kakšna osvoboditev! Rešijo te italijanske internacije, kjer bi imel vsaj skromno možnost preživetja, in ubijejo, ko se želiš vrniti domov. In da bi zabrisali sledove umora, te vržejo v globoko kraško brezno.
Begunje pri Cerknici in Vidovsko: V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne najdemo podatke o sedmih dekletih in ženah, ki so v prvi polovici julija 1942 končale v Krimski jami, ker so jih obtožili, da so hodile z Italijani in izdajale. Dne 14. julija so partizani ustrelili vidovskega župnika Karla Žužka, ko je z njihovo dovolilnico šel v Cerknico. Ko se je potem približala italijanska ofenziva, ni bilo nikogar, da bi zastopal in branil ljudi, saj so partizani že aprila ustrelili tudi župana Tekavca, njegovega tajnika in dva odbornika. Na Italijane, ki so se med ofenzivo približali Sv. Vidu, so partizani spustili nekaj rafalov, nato pa se umaknili. S tem so jim dali še poseben povod za represalije, za požiganje vasi in streljanje talcev. Na svojem uničevalnem pohodu po planoti so Italijani postrelili več kot 50 moških, okrog 80 pa so jih odgnali v internacijo. Samo pri Sv. Vidu je tedaj padlo 18 mož in fantov.
V Otavah so 27. julija 1942 brez duhovnika pokopali 20 mož in fantov, ki so jih Italijani postrelili pri Stražišču. Le nekaj ur po pogrebu so prišli partizani in odpeljali 16-letno Majdo Knap in njeno mater, češ da sta krivi za smrt 20 Otavčanov. Čez nekaj dni so obe vrgli v Mihčevo brezno.
Istega dne, 27. julija ponoči so prišli tudi v Begunje in pri Hitijevih iskali sinove. 22-letnega Janeza so ustrelili in zabodli na domačem dvorišču, ko jim je skušal pobegniti, dve leti mlajšega Franca pa so odpeljali s seboj in ga kasneje vrgli v Mihčevo brezno. Hitijeva sta bila med Meniševci znana in priljubljena, zato se je vest o zločinu nad njima hitro razširila in hudo vznemirila ljudi. Že nekaj dni prej, 13. julija 1942, pa so iz Lovranovega, kjer je ob cesti Velike Bloke – Cajnarje imel domačijo in za tisti čas kar moderno kovačnico, odpeljali znanega kovaškega mojstra Janeza Seljaka. Ni se vrnil in nikoli se ni izvedelo za njegov grob.
Velike Lašče: V noči na 26. julij 1942 – tik pred začetkom italijanske ofenzive – so partizani odpeljali sedem članov Grudnove družine z Ulake in proti jutru, ko so z druge strani že prihajali Italijani, na hitro ustrelili očeta Franca, mater, sinove Alojza, Gabrijela in Vinka ter 14-letno Anico, ki pa je bila pri tem samo ranjena. Italijani so nato okrog Karlovice postrelili 14 moških, okrog 100 pa so jih odpeljali v razna taborišča, zlasti na Rab. Kaj so zagrešili Grudnovi? Oče Franc je bil kmet in sodni sluga v Laščah. V pričakovanju ofenzive so partizani ukazali kmetom prekopati cesto Ulaka – Velike Lašče. Kmetje so ubogali, toda po odhodu partizanov so na Grudnov nasvet jarke zasuli in tako rešili vas, Grudnovi so pa bili zato obsojeni na smrt.
Stopiče in okolica: V nedeljo, 12. julija 1942, so se izvajalci Odloka o zaščiti slovenskega naroda pojavili tudi v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc. Odpeljali so njega in 17-letnega sina Jožeta. Prav tisto nedeljo zjutraj so na Zajčjem Vrhu odpeljali Franca Turka, očeta šestih otrok v starosti od 5 mesecev do 12 let. Tri dni pozneje so vse tri po hudem mučenju pobili v Orehovcu. Tiste dni so odpeljali še Franca Ovnička, Matija Turka, Alojza Kastrevca, Antona in Alojza Vidmarja ter Jožeta Štularja in Jožeta Ravniha. Za grobove vseh se je izvedelo in konec oktobra so jih legisti prekopali in prepeljali na pokopališče v Stopiče. Zakaj so ti pošteni možje in fantje morali umreti? Sumili so jih sodelovanja z odredom nacionalne ilegale pri Šentjoštu, čeprav najbrž večina ni imela nobene zveze z njim, in prav tako bi lahko rekli tudi o Katoliški akciji, zaradi katere so jih zasliševali. Veliko ljudi je bilo tedaj enakega mnenja: Ker pobijajo take ljudi, res ne moremo biti z njimi.
Seveda bi še lahko naštevali žrtve, ki jih je povzročila boljševiška revolucija v usodnih dneh julija 1942. V Beli krajini so veliko nasprotnikov odstranili že v maju in juniju 1942, „osvobodilno“ delo pa nadaljevali tudi v juliju. Tako so v začetku julija odpeljali dragatuškega župnika Jakoba Omahna in 21. julija suhorskega župnika Janeza Raztresena. 3. julija so po hudem mučenju umorili kmeta Jožeta Lončarja iz Rosalnic, 27. julija pa kar med delom na njivi še njegovo ženo in 15-letno hčerko. V nedeljo, 19. julija so odpeljali v smrt več kot 60 Romov, njihova skromna bivališča v Kanižarici pa požgali. Zažgali so tudi grad Krupa pri Stranski vasi, ki je gorel več kot štirinajst dni in v poletni soparici je v bližnji in daljni okolici zaudarjalo po dimu.
Zaključek. V juliju 1942, ko je imela revolucionarna stran toliko opraviti z „belo gardo“ in „preprečevanjem“ državljanske vojne, je bila edina javna protirevolucionarna enota vaška straža v Šentjoštu nad Horjulom (34 mož), ki je nastopila dne 17. julija in že 24. julija doživela hud napad premočnega nasprotnika. V Šentjoštu tedaj ni bilo nobenega Italijana in nobena enota iz okolice ni prišla oblegancem na pomoč. Šentjoščani so branili svojo vas kot košček demokratičnega slovenskega sveta, medtem ko so njihovi napadalci ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas. Neuspelemu napadu je sledilo boljševiško maščevanje nad nezaščiteno okolico postojanke. V dobrem tednu – zadnje dni julija in prve dni avgusta 1942 – so pomorili več kot 20 ljudi in požgali cele zaselke. Mar je bil to toliko opevani osvobodilni boj? In ali je bila na drugi strani samoobramba pred to morijo in uničevanjem kolaboracija?
