Slovenija na ekstaziju

| 08.07.2014, 14:13

Neodvisna tiskovna agencija nas je opozorila, da je iz različnih laboratorijev v minulih tednih na slovenski trg priromala nova nevarna droga. "Dilerji" jo prodajajo pod različnimi imeni, najpogosteje pa na njej piše: »Vol'te mene, jaz vas 'mam rad.« V njej se skriva stimulativni in halucinogeni para-pamet-zavajajoči metil-oxymoron.

Čeprav 100 - miligramske tabletke niso neposredno nevarne za zdravje, pa povzročajo hude halucinacije in mentalno dezorientiranost. Prav zaradi omenjenega dejstva uporabniki pogosto zmotno mislijo, da je uživanje vedno bolj priljubljene droge brez posledic, toda raziskave neodvisnih medijev odkrivajo ravno nasprotno. Iste substance se pod različnimi imeni pojavljajo na tržišču že dlje časa, njihove posledice pa so trajna nesposobnost kritične presoje in permanentna odvisnost od metil-oxymorona.

Vsebnost oxymorona je še posebej zaskrbljujoča, še bolj pa njegova zloraba, saj prodajo tabletk spremlja tudi spretno oglaševanje, ki temelji prav na tem izrazu, in ki v stavčni figuri pomeni bistroumni nesmisel.

Prodajo pospešujejo slogani kot so: zagon gospodarstva, znižanje davkov, več socialne države in podobno. Čeprav neodvisni strokovnjaki iz ekonomskega sveta že dlje časa opozarjajo na te nesmisle, ki so nezdružljivi z dejanskim stanjem, pa v stanju halucinacije dosežejo svoj namen. Nevladne organizacije so v ozaveščanje že pripravile več akcij po Sloveniji na kateri delijo brezplačno plastenko z izvirsko vodo in simbolnim napisom »Za zdravo pamet«.

Zgornji zapis je zgolj namerna primerjava s trenutnim stanjem duha v Sloveniji.

Politika ni nič drugega kot uzakonjena volja ljudstva, to pa od nje zahteva ohranjanje »statusa quo« stanja kot je. Zato naša država vse bolj spominja na odvisnika.

Pravzaprav zadnja leta vse bolj slutimo, da se nekaj mora spremeniti. Na tilniku že slutimo hladno sapo naraščajočega zadolževanja, s katerim vedno bolj zgolj pokrivamo stare dolgove, saj niti za sproti nimamo, kaj šele da bi kaj za nazaj poravnali.

Morda pa paradigma zadnjih nekaj volitev, s skupnim imenom, »Novi obrazi«, tako dobro uspeva prav zato, ker nekaj želimo spremeniti, ampak vse drugo kot tisto kar bi bilo bistveno. Kot pri shujševalni kuri. Vse smo pripravljeni storiti, da bi ne bilo treba na koncu storiti nič.

Nujno moramo uravnotežiti javne finance, ali po domače, ne porabiti več, kot imamo, prevedeno v trenutno situacijo, varčevati. Toda kje?

Pri upokojencih? Nikakor! Na račun sociale? Ne! Na račun državne zlatnine? Ni govora! Na račun šolstva, javnih uslužbencev? Lepo vas prosim.

In medtem, ko očitno še nekaj časa nikjer ne bomo varčevali, postajajo neprevozne ceste in mostovi, ni denarja za osnovna sredstva, celo za zdravila. Nedavno sem slišal, da na nekem inšpektoratu niso mogli na teren, ker niso imeli za gorivo.

Izbrali smo tabletko, ki nam riše svet v barvah, medtem pa se resničnost vse bolj spreminja v sivo, ali kot je zapisal Črt Jakhel v lucidnem komentarju v Financah: »Lahko ste absolutno dobronamerni, a preprosto niste dobrodošli. Vaše motenje idile ne bo sprejeto z radostjo, temveč z jezo... Dokler homo sapiens ne dobi dovoljkrat po glavi, da je res nemogoče nadaljevati, se ne dokoplje do tega, da bi zastavil drugače. In še tedaj ne bo najprej odprt in radoveden, temveč jezen na ves svet, samo nase ne.« (Finance, 4. 7. 2014)

Seveda nismo vsi isti in seveda ima v demokraciji vsak pravico obkrožiti svoje ime. Bi pa bilo dobro, da bi se zavedali posledic. Milijardni primanjkljaj v pokojninski blagajni, na primer, pomeni varčevanje ali pa zadolževanje. Izbira druge opcije je izbira tabletke.

Dlje kot čakamo z neizogibnim, hujše bodo posledice. Ampak kaj ko bi mi vsi imeli vsaj isti standard kot včeraj in isto ali še raje, višjo plačo. Zahtevamo socialno državo, brezplačno šolstvo, zdravstvo, ob tem pa imam občutek, da nam še nihče ni povedal, da se kakršnakoli dobrina lahko financira samo na dva načina: S presežkom ali pa na račun nečesa ali raje nekoga drugega. Višina dolga dokazuje, da presežka ni, zato se skuša jemati tam kjer še je. Zato so politiki, z njimi pa vsa država, v pat poziciji. Da bi komu kaj vzeli? Ne se hecat'!

Politiki ne morejo in ne smejo govoriti drugače, čeprav bi bilo to dobro, nujno in zdravilno. Toda govoriti resnico, bi bil strel v lastno koleno.

Zato večina še vedno raje poseže po tabletki s katero si vsaj navidezno obarva življenje. Žal si tega, tako kot vsak pravi odvisnik, ne prizna in mirno spregleda vsakogar, ki ga na to opozarja. Resnično upam, da ima Bernard Nežmah prav v misli, ki jo je izrekel v intervjuju za Demokracijo: »Ljudski glas včasih vseeno ubere svojo pot, ko se mediji preveč oddaljijo od realnosti.« (Demokracija, 26. 6. 2014)

Prav mediji bodo morali prevzeti odgovornost, zavihati rokave in začeti čistiti pesek in prah, ki se je nabral na resnici s katero bomo potem lahko ocenili realnost. Realnost pa je, da nas čaka shujševalna dieta. Tista prava, klinična, ne iz kakšne cenene revije. Takšna, ki vsebuje samo en stavek: »Manj pojej in več se gibaj«, prevedeno v gospodarstvo in v to, kar nam ekonomisti že nekaj let obupano skušajo dopovedati, da več kot ustvarimo ne moremo trošiti, vsaj v nedogled ne.

Dragi sodržavljani, pamet v roke.