Duhovnik, ki se približa sodobnemu človeku
Slovenija | 01.07.2014, 13:23 Marjana Debevec
V nedeljo smo v Cerkvi na Slovenskem dobili sedem novih duhovnikov. Vsako leto znova se sprašujemo po razlogih, zakaj število duhovnikov tako upada. V povojnih desetletjih je bilo povprečno 20 novih maš na leto, rekord izhaja iz leta 1973, ko jih je bilo 56.
P. Branko Cestnik je na svojem blogu iz januarja letos navedel nekaj običajnih razlogov za ta upad, in sicer: demografske razmere: preveč edinčkov; kulturne razmere: sekularizacija in porabništvo obračata mlade k bolj plehkim in lahkotnim izbiram; nevera: ljudje manj verujejo in zato mladi manj iščejo Gospoda; slaba poklicna pastorala: cerkveno okolje ne zna in ne zmore nagovoriti mladih, in pa premalo molitve za nove duhovne poklice. Vendar pa si je poleg tega postavil še malo bolj izzivalno vprašanje, kaj če ne želi Bog s tem upadom pripraviti nov tip duhovnikov, ki ne bodo več toliko zavezani nekim ustaljenim navadam, ki dušijo njihov potencial.
Odgovor na vsa ta vprašanja nam daje papež Frančišek, ki podira vse meje v naših glavah in nas vabi k bistvenemu. Njegovo prvo povabilo je bilo, da naj se Cerkev odpre navzven, izstopi iz zakristij in ustaljenih praks ter se odpre obrobjem tega sveta. Kdo bi pomislil, da je takšno odpiranje navzven lahko nevarno. Papež pa odgovarja: „Raje imam poškodovano, kot pa bolno Cerkev“. Pri tem pa ni mislil, kot pogosto navajamo, le odpiranje k materialno ubogim, ampak tudi vsem tistim, ki ne najdejo smisla življenja; ki so izločeni iz družbe; ki ne živijo v miru, nevernim ali drugače verujočim. Sam se odloča prav za obiske teh obrobnih. Spomnimo: maša na veliki četrtek takoj po izvolitvi, ko je zapornikom umil noge; odšel je v Sveto deželo, ki jo pretresa nasilje in se tam srečal z muslimani, Judi, pravoslavnimi; obiskal je Lampeduso, ki je križev pot mnogih prebežnikov iz Severne Afrike; odpravlja se v Južno Korejo, ki živi v stalni napetosti s Severno Korejo; obiskal bo Albanijo, ki je mnogo pretrpela zaradi komunističnega režima. Predvsem pa nam vsakič znova neutrudno ponavlja, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati; da naši grehi niso nikoli tako veliki, da jih Bog ne bi odpustil – še več: večji kot je naš greh, večje je Božje usmiljenje. S svojim zgledom kaže na temeljno držo duhovnika, ki Boga približa človeku. Vse ostale dejavnosti, ki jih sicer ljudje pri duhovnikih cenimo, so drugotnega pomena in bodo sčasoma po sili razmer odpadle.
Za primer naj omenim sosednjo Avstrijo, ki se prav tako sooča z velikim upadom števila duhovnih poklicev. Novost, ki jo je pred nekaj leti začela uvajati Cerkev v Avstriji pa je večje sodelovanje med duhovniki in laiki. »Gre za eno tistih reform, ki so potrebne, ko strukture izhajajo iz konca 18. stoletja in so globoko zaznamovane s porastom števila župnij v 19. stoletju in po vojni. Takšna situacija ne odgovarja več realnemu stanju, ko upada število vernikov, pa tudi današnjim življenjskih navadam«, je povedal dunajski kardinal Christoph Schőnborn. Zato je po njegovih besedah treba okrepiti skupnosti, ki bodo pričevale za močno vero. Treba je najti načine, da bodo ljudje znova našli evangelij in v Kristusu željo po duhovnem življenju. Tega pa ne moremo storiti, če le utrjujemo strukture, ampak je treba iti navzven, v družbo, je prepričan kardinal Schőnborn in se soočiti s stiskami, iskanji in hrepenenji sodobnega človeka.
In kako konkretno bodo izvedli to prenovo? Nove večje župnije bodo sestavljale posamezne 'veje', ki bodo imele boljše možnosti za vodenje pastoralnega in misijonskega dela. Vodili jih bodo duhovniki in laiki skupaj. Gre torej za laike, ki so srce krščanske skupnosti in hkrati prispevajo k temu, da je Cerkev živa. Zato ne dajejo vtisa o vedno manjši Cerkvi, ampak o Cerkvi, ki raste in zori in ima veliko več ponuditi družbi in svetu.
Če začnemo razmišljati na takšen način, ne bomo vzroka za upadanje števila vernikov in duhovnikov več videli v nekem zunanjem sovražniku, medijih in družbi, ki nista naklonjena Cerkvi, ampak se bomo lahko zazrli vase in se namesto ograd, ki pogosto omejujejo naša srca, odprli navzven. K temu pa gotovo niso poklicani samo duhovniki, od katerih ljudje pričakujemo, da bodo znali pristopiti k nam, da se ne bodo zapirali v neke okvirje liturgičnih pravil, ampak da bodo predvsem ljudje molitve ter odnosa z Bogom in ljudmi. Prav vsi kristjani lahko in moramo postati del živih skupnosti, kjer ne bo prostora za sebičnost, napuh, željo po nadvladi, ekonomskih interesih, ampak za ustvarjanje tiste družine, za katero je Jezus molil: Da bi bili vsi eno. Končno je cilj bivanja vseh nas kristjanov širitev Božjega kraljestva v svetu, ki ni nekaj abstraktnega, ampak pomeni znati prisluhniti drugemu, biti 'pristan' za sodobnega zmedenega človeka, ki mu sploh ni več jasno, zakaj živi, še bolj žalostno pa je, da se o tem sploh več niti ne sprašuje.
Papež Frančišek nas uči, kako podati roko tudi ljudem na drugem bregu, kako nikoli ne obsoditi človeka, ampak samo dejanja; kako prinašati toplino v ta hladen svet, ki je izgubil pravo smer. Včasih mislimo, da bomo to dosegli z aktivizmom in akcijami. Ne rečem, tudi to je potrebno. Toda predvsem nas praznik prvakov apostolov vabi k spreobrnjenju srca, da bo po meri Jezusovega in Marijinega srca. Tudi ta dva praznika smo konec tedna obhajali. Če iskreno pomislimo, kakšno srce imata Jezus in Marija, koliko ljubezni je v njima, potem nam je jasno, kakšni kristjani naj bomo, še več, kakšni duhovniki. Verjetno bo treba narediti še veliko korakov, podreti marsikatero oviro, se otresti ustaljenih navad in verjeti, da je mogoče Kristusovo sporočilo oznanjati tudi na druge načine. Mogoče bomo šele takrat nagovorili ne le klasičnih nedeljnikov, ampak sodobnega človeka, ki o Cerkvi niti ne želi slišati. Naj bo to izziv za prihodnost.
