Pred 100 leti se je rodil pesnik, duhovnik in mučenec Lado Piščanc
| 16.06.2014, 14:53 Tone Gorjup
Mineva sto let od rojstva duhovnika in pesnika Lada Piščanca, ki ga uvrščamo med pričevalce za vero. Obenem je na spominskem obeležju na Brdcih še vedno označen za izdajalca, čeprav tudi dediči revolucije priznavajo, da je šlo v primeru umora žrtev iz Cerknega, med katerimi je bil tudi Piščanc, za krivično likvidacijo.
Lado Piščanc se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu, kjer je bil tudi krščen. Ker je bila njihova družina zavedno slovenska, se je moral oče kot državni uradnik preseliti v notranjost Italije. V Pizi se mu je pozneje pridružila še žena z otroci. V sorodstvu je bilo več duhovnikov, zato se je tudi Lado odločil za duhovniški poklic. Po osnovni šoli v Trstu je stopil v malo semenišče v Gorici. Tam se je seznanil z nemškim mladinskim gibanjem, ki ga je osvojilo. Njegovo predanost krščanstvu in poklicu, ki si ga je izbral, razodevajo dnevniški zapisi, ki so nastajali od prvih let bogoslovja do zadnjih mesecev njegovega življenja. V postnem času leta 1932 je zapisal: “Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako, da se bom lahko, če bo božja volja z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu.”V Gorici je Piščanc končal tudi filozofijo in teologijo. Po duhovniškem posvečenju leta 1938 je bil najprej kaplan pri Sv. Ignaciju v Gorici, zatem v Št. Vidu pri Vipavi. V začetku druge svetovne vojne je bil nastavljen za kaplana v Cerknem, kjer se je končala njegova kratka življenjska pot. Partizani so ga skupaj s sokaplanom Ludvikom Slugom in trinajstimi nedolžnimi domačini na svečnico 1944 obtožili izdaje patijske šole, ki so jo napadli Nemci in večino pobili. Naslednji dan so oba duhovnika skupaj z vaščani umorili in vrgli v brezno na Lajšah nad Cerknim. Tako se je izpolnila prošnja, ki jo je Lado Piščanc zapisal že v bogoslovju: “O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim...” Večina domačinov je že takrat vedela, da gre za nedolžne žrtve, saj je Nemce v Cerkno pripeljal partizanski major, ki je bil tudi agent gestapa. O tem je bil že takrat prepričan tudi Jožko Kragelj, ki je v oddaji naš gost pred leti med drugim povedal: „Takrat sem štiriinštiredesetega leta doživel, da so mojega sošolca Ludvika Slugo in pa prijatelja Ladota Piščanca, februarja nad Cerknem umorili, To je bil zame velik udarec in takrat sem spoznal, da je to gibanje ne le osvobodilno, ampak tudi revolucionarno, da meri tudi nekam drugam.“ Čeprav je Boris Mlakar v študiji Tragedija v Cerknem pozimi 1944 do potakosti razkril ozadje dogodkov, revolucionarni tabor, ki v novejšem času priznava, da je šlo za nedolžne žrtve, z obeležja na Brdcih, ne umakne zapisa o „izdajalcih“. Ne glede na to Lada Piščanca uvrščamo med 217 slovenskih pričevalcev za vero v 20. stoletju.
Lado Piščanc se je posvečal poeziji že v dijaških letih. Prve pesmi mu je Finžgar objavljal v Mladiki. Pred smrtjo je uredil rokopisno zbirko z naslovom Pesmi zelene pomladi. Njegova sestra Zora Piščanc je poskrbela, da je zbirka leta 1950 izšla tudi v knjižni obliki. Med proznimi deli iztopa povest Zgodba kaplana Simona, ki je izhajala kot podlistek v Katoliškem glasu, njegov dnevnik V zelenih daljavah božje bodočnosti pa je objavljala Mladika.
Ena zadnjih pesmi Lada Piščanca ima naslov Črna noč:
Iz črne noči
voda šumi
mimo domov,
mimo grobov.
Vse molči,
človeka ni,
da dal bi glas
med nas.
