Aleš Čerin
Zwei Professoren, Vaterland verloren*
Jože Bartolj
Z univerzitetnimi profesorji na vodilnih položajih v politiki imamo pri nas obilo izkušenj. Saj mi ni treba naštevati vseh profesorjev, ki smo jih imeli na čelu ministrstev, kajne? Slovenci jih radi sprejmemo kot voditelje. Kar zdi se nam, da če zna človek lepo predavati, če zna peljati strokovno raziskavo skupaj s svojimi asistenti in študenti, če zna napisati članek za strokovno revijo, … bo znal pa tudi voditi in upravljati eno od ministrstev, ki tako in tako deluje samo od sebe.
No, roko na srce, saj pri sebi vemo in velikokrat imamo celo izkušnjo s faksa, da smo kakšnega profesorja zelo cenili kot strokovnjaka, predavati pa ni znal. In tudi obratno. Sej v sebi vemo, da biti strokovnjak na svojem področju je pač eno, znati podajati znanje je drugo, znati voditi je pa še nekaj povsem tretjega. A mi državljani tako radi iz profesorja naredimo “supermana”.
Res je tudi, da smo voditeljsko-upravljavsko funkcijo na državnem nivoju že povsem razvrednotili z raznimi »univerjavci«, ki so bili na čelu že skoraj vseh ministrstev. Občutek smo dobili, da je vodenje ministrstva (in po voditeljici Alenki Bratušek tudi vlade) pač nekaj česar se človek spotoma privadi. Samo, da zna kaj spodbudnega povedati.
Nemci imajo pa tale izrek: “Zwei Professoren, Vaterland verloren.”, kar dobesedno pomeni “Dva profesorja, izgubljena domovina.” To si razlagam, kot daj dva profesorja na vodilni mesti v državi in zapravila jo bosta.
Stranka Mira Cerarja
Pri nas smo volivci “zaljubljeni” v predsednike strank. Tako močno povezujemo stranko z njenim voditeljem, da nove stranke, ki se želijo prebiti v parlament, v svoje ime vključijo kar ime svojega voditelja. Zadnja stranka, ki smo jo dobili (če ni čez noč nastala še kakšna nova), je Stranka Mira Cerarja.
Imamo torej “brendnju” stranko, ki ji dober teden po ustanovitvi ankete kažejo zmago. Stranka je poimenovano po ravno prav mladem in priljubljenem profesorju prava, ki – kot pravijo – odlično predava, ki je dober pravni svetovalec (svetoval je med drugim Državnemu zboru), ki piše odlične kolumne, ki zna na televiziji tako lepo kaj pokomentirati, …. Ste opazili: predava, svetuje, piše, komentira? Sami glagoli, ki vključujejo »besedovanje«, ki še ni povezano z rezultati. Saj ne rečem, tudi govorjenje je pomembno, konec koncev – sam živim od besed – a za vodenje države, potrebujemo voditelja, ki se je že izkazal z rezultati. Še posebej v kriznih časih.
Nova stranka ima lepa programska načela v slogu “Združujemo neodvisne, strokovne, ugledne, delavne ter druge prizadevne in Sloveniji predane posameznice in posameznike. Zavzemamo se za državo blaginje, temelječo na sodelovanju, znanju in odgovornosti.”, lepe vrednote in temeljna politična izhodišča. S prav vsako besedo se strinjam. A kaj, ko celo v življenjepisu, razen splošne floskule (“Organizacijske in vodstvene sposobnosti je izkazal v različnih delovnih okoljih.”) nisem prebral prav nobene konkretne voditeljske funkcije, nobene besede o praktičnih izkušnjah vodenja.
Misel – beseda – dejanje
Takole gre: najprej je misel, nato beseda in tej sledi dejanje. Za nas predavatelje in svetovalce je pravzaprav dovolj, če znamo misli lepo zapakirati v besede, z uresničevanjem – torej udejanjanjem izgovorjenega – naj se ukvarjajo naše stranke, pa naj bodo to študenti, poslovni partnerji, bralci, poslušalci, gledalci. Mi pač prodajamo besede, in ko jih vržemo v prostor, je za nas stvar končana. In res je tako: za besede že dobimo plačilo.
Z banalnostjo udejanjanja naj se ukvarjajo drugi. Znanje je za nas “vedeti kako bi se to naredilo” ter to lepo in razumljivo povedati. Saj vemo, profesor od študenta na izpitu zahteva, da mu študent pove nazaj, kar mu je pred časom profesor povedal. Za nas svetovalce je torej dovolj, da stranka ve, kako bi se kaj izvedlo. Če se bo v resnici izvedlo, pa je problem stranke. To je pač naša profesorsko-svetovalska drža. Z umazanimi podrobnostmi mukotrpnih strategij spravljanja besed v dejanja, naj se ukvarjajo drugi. Če profesorji ali svetovalci nismo ravno voditelji v kakšni prostovoljni organizaciji (na primer pri gasilcih, skavtih, planinskemu društvu, …) se z vodenjem v praksi sploh ne srečamo .
Žal pa je tudi za nas slovenske volivce “znati lepo povedati” dovolj, da človeku zaupamo vodenje in upravljanje države, ki pa je tipično udejanjanje izgovorjenega. Vodenje in upravljanje bi morali povezati z dejanskimi rezultati, lepo merljivimi številčnimi kazalniki. Slovenski volivci tega ne zahtevamo (na primer od medijev), številk ne primerjamo, pač pa padamo na lepo izgovorjene besede. Doklej?
*Dva profesorja, izgubljena domovina.
Več komentarjev na Casnik.si
