Za številkami so ljudje

| 06.06.2014, 14:36 Matjaž Merljak

V mesecu juniju – natančneje za svetovni dan beguncev, ki se praznuje 20. junija – se veliko piše in govori o beguncih, predvsem o njihovih pravicah, težavah, problemih, skratka izzivih s katerimi se soočajo begunci v novi deželi. Pa tudi kakšna pozitivna zgodba se najde, kjer pokažejo, kako so se begunci že integrirali v družbo.

O beguncih se piše in govori tudi, če se zgodi kakšna tragedija, še največkrat v bližini italijanskega otoka Lampedusa in otoške države Malte. Lepo je, da pišejo tudi takrat, ko so kakšno tragedijo preprečili. Največ so jih preprečili prav Italijani, saj patrolirajo že nekaj mesecev vzdolž italijansko-libijske meje. Marsikdo je kritičen do teh akcij, češ da samo spodbujajo ljudi, da kot begunci zapustijo Libijo in se napotijo proti Italiji, vedoč, da jih bodo itak rešili, če bi prišlo do težav z barkami, v katerih se nahajajo. Pred nekaj tedni pa je italijanski notranji minister Alfano opozoril javnost, da v Libiji čaka na pot čez Sredozemlje od 300.000 do 600.000 beguncev. Mogoče je ta številka previsoka, a z njo je hotel predvsem opozoriti evropske institucije, da pomagajo Italiji na različne načine – tudi finančno, saj problem teh beguncev ni samo italijanski problem, ampak postaja tudi evropski.

Eden največjih problemov, ko govorimo ali pišemo o beguncih v Evropi je predvsem v trdnjavski mentaliteti Evrope. Evropa je in postaja vedno bolj trdnjava, v katero je težko stopiti po legalni poti. Zato se morajo begunci poslužiti poti raznih kriminalnih družb, da jim pomagajo na poti v Evropo. Če pogledamo onstran schengenske meje, lahko zapazimo velik pritisk na zunanje meje Evrope. Razni vojaški konflikti, vojne, krize in revščina na Bližnjem vzhodu in v Afriki – še posebej iz afriškega roga samo povečujejo pritiske na zunanje evropske meje. Po podatkih Frontexa, ki je evropska agencija, ki usklajuje in razvija upravljanje na zunanjih mejah, so samo v prvih treh mesecih letošnjega leta na zunanjih mejah Unije kot nezakonite priseljence registrirali 42.000 beguncev. Samo na italijansko mejo jih je prišlo lansko leto 40.000, v prvih 4 mesecih letos pa že okoli 25.000. Številka bo še bolj narasla v prihodnjih poletnih mesecih, ko bodo še boljši pogoji za prečkanje Sredozemlja. Ko pišemo o številkah, ne smemo nikoli pozabiti, da so za številkami ljudje, vsak s svojo zgodbo o hrepenenju po boljšem in varnejšemu življenju. Skratka o življenju v miru.

Potrebno bi bilo, da Evropa zapusti svojo trdnjavsko mentaliteto in bolj odpre vrata organiziranemu priseljevanju. Italijansko združenje za begunce – Center Astalli, že dalj časa lobira za t.i. humanitarne kanale, da bi se izognili novih žrtvam v Sredozemskem morju. Če bodo uslišani, ne vemo, a gotovo je potrebno nekaj storiti, da bi Sredozemlje ne bilo več pokopališče za mnoge, ki prihajajo v Evropo. Največ pribežnikov prihajajo iz Sirije, kjer že 3 leta traja vojaški konflikt in milijoni so zapustili to deželo. Prihajajo pa tudi iz Eritreje in Afganistana. Dolga leta so mnogi Sirci in tudi drugi prečkali turško-grško mejo, a ker so nadzor nad to mejo poostrili, se je zmanjšal naval nanjo v zadnjih letih. Včasih je šel glavni begunski tok prav čez grško-turško mejo, sedaj pa so se stvari spremenile in so se že našle nove poti za prehod v EU. Po navadi so te poti daljše in bolj nevarne za tiste, ki prečkajo mejo. Skratka, če presekaš eno pot, begunci takoj iščejo in običajno tudi najdejo novo pot prehoda v Evropsko unijo. Zato lahko razumemo, zakaj toliko ljudi v Libiji čaka na prehod v Italijo oziroma v Evropsko unijo. Včasih je libijski voditelj Gadafi blokiral take odhode ljudi. Sedaj pa so razmere v tej državi še vedno kaotične, saj se po padcu režima polkovnika Gadafija še ne ve, kdo vodi to državo, vlada pa ni dovolj močna, da bi omejila odhode ljudi v Italijo ali na Malto.

Mnoge nevladne organizacije in tudi drugi poudarjajo, da rešitev za begunsko problematiko ni nadzor meja, temveč več prizadevanja za razvoj dežel, iz katerih prihajajo begunci. To pomeni tudi več razvojne in humanitarne pomoči za te dežele, v katerih že več let traja ali vojaški konflikt ali je močno navzoča revščina. Le tako se bodo stvari dolgoročno spremenile. Zato pa je potrebno imeti tudi strategijo in delati na dolgi rok. Le tako bomo lahko dolgoročno rešili problem beguncev.

Ko beremo ali slišimo o številu beguncev ali npr. brezposelnih, imejmo v mislih, da so za njimi ljudje, družine – vsaka s svojo zgodbo. Še bolj neosebni pa se nam lahko zdijo procenti, a tudi za njimi so ljudje – vsak s svojo osebno zgodbo. Zato ko npr. prebiramo ali slišimo za rezultate evropskih in parlamentarnih volitev ali referenduma o arhivih, ki bo to nedeljo, imejmo tudi to pred očmi. Številke in procenti nam govorijo o ljudeh o njihovih hrepenenjih, željah, načrtih in tudi o odločitvah, ki so pomembne za skupno dobro.