Sprava z resnico

| 21.05.2014, 14:30 Jože Bartolj

Letos mineva 70 let, 1944-2014, od krutega zločina v vasi Orehovica pri Izlakah, ki ga je 18. maja zagrešila nemška SS enota iz Izlak, po napadu partizanov na vojaški avto, sredi vasi, uboju treh vojakov in poveljnika. Nemška posadka je naslednjo noč požgala tri domačije v neposredni okolici napada, v ognju in pod streli so ugasnila življenja šestnajstih nedolžnih žrtev.

V slovenskem prostoru ta zločin ni tako prepoznaven, kot so dogodki iz Dražgoš, čeprav so vzporednice očitne: pridemo, napademo, se umaknemo, vas pa prepustimo sovražniku. Številne žrtve na naši strani so bile posledica takega načina boja.

Že leta se spravljamo, vendar sprave ne dosežemo, še več, niti zbližati se ne moremo, slovenski narod in vsi državljani te naše domovine pa ostajamo talci te nesloge. Kako rešiti to usodno težavo in vendarle uskladiti naš skupni cilj, ki naj bi bili sreča in blaginja tega naroda?

Poskusimo se najprej spraviti z resnico, ne vsak s svojo, spoštljivo priznajmo veljavnost tudi nasprotnikovi resnici. Resnica zmagovalcev ni popolna in nesporna, zato spoštujmo tudi resnico poražencev.

Poražencev iz Orehovice ne moremo več vprašati, kaj je njihova resnica, obmolknili so v ognju in pod streli nemških osvajalcev tistega usodnega prazničnega večera, na dan Vnebohoda, 18. maja 1944. Nebo nad Orehovico je takrat silovito in živo rumeno zažarelo. Sloneli smo pri odprtih oknih v hiši, mama, teta Mihaela, moja sestra in jaz, jokali smo in molili. Zgorele so tri domačije: pri Primanu, Jakunu in Sopotniku. V domovih naj bi goreli živi ljudje, po pripovedovanju in ustnem izročilu, objavljenih podatkih, naj bi jih pomorili streli iz nemških strojnic. Strašna nesreča in strašen zločin.

Naslednji dan smo šli otroci po cesti mimo ruševin, ki so ostale od hiš in drugih gospodarskih poslopij. Iz njih se je še vedno kadilo. Bilo je megleno dopoldne. Gledali smo le s ceste, pogoriščem se nismo upali približati.

Trpim, ko to pišem, vedno me pretresejo spomini na te dogodke, vrneta se strah in brezup tistih dni, ki smo ga doživljali. Moj vrstnik, kakšno leto mlajši, mi je povedal, da je njegova sošolka nemški učiteljici, ko je ta vprašala, kje je ena od učenk, ki je manjkala pri pouku, odgovorila: »Sie ist im Feuer gestorben!«, po slovensko: » Umrla je v plamenih!« Učiteljica se je obrnila stran od otrok in si z robcem brisala solze. Sošolka je bila stara 10 let. V plamenih sta našla smrt tudi moja vrstnika France Klančišar, pri hiši se je reklo pri Jakun, in Ciril Sopotnik, tudi moja teta Jožefa.

Orehovica zame danes ne pomeni le imena vasi ali poimenovanje krutega zločina, ki smo mu bili priča, ampak je simbol trpljenja slovenskega naroda med drugo svetovno vojno. To je bil strahoten zločin, ki je v nas še povečal strah, obup in nemoč! Kriki nesrečnikov v ognjenih zubljih so se izgubljali v noč in nikogar ni bilo, ki bi jim pomagal. Tega zločina, mi, ki smo ga doživeli, ne bomo nikoli preboleli in nikoli razumeli.

Pravi trpini in junaki smo bili tisti, ki smo morali sovražnika čakati doma in plačevati račune osvoboditeljev, ki jim za našo varnost ni bilo mar. Če nas niso mogli zaščititi, bi nas tudi ne smeli izpostavljati. Ne samo to, da so nas izpostavljali sovražniku, grozili so nam s smrtjo, če jih bomo prijavili ali kar koli povedali Nemcem, čeprav so vedeli, da nam zato z nemške strani grozi izselitev in smrt. To je bila samouničevalna drža, ki ni bila razumna in sprejemljiva. Da bi bili oni varni, smo morali mi ostati popolnoma nezaščiteni. Tega ne moremo sprejeti za odliko civilizirane vojske!

Nemški zločin je bil posledica napada, ki ga je partizanska enota izvedla, tako rekoč sredi vasi, v neposredni bližini stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Nobenega sprejemljivega opravičila ne poznam za tako nerazumno odločitev. Preostane mi zato le moja domneva: poveljnik se je odločil, da enoti zagotovi varen umik in izbrana razmestitev enote je to zagotavljala. O vaščanih pa mu najbrž ni bilo treba razmišljati, bili so le kmetje.

Odločitev za napad je bila gotovo sprejeta na visokem vodstvenem položaju na osnovi obveščevalnih podatkov in pričakovanj, ki so prihajala iz neposrednega okolja nemške enote na Izlakah. Vsi ti, ki so oblikovali pogoje za tako odločitev, so vedeli, da je to SS enota z mrtvaškimi glavami, ki se bo za svoje izgube kruto maščevala nad prebivalstvom. To so vedeli, vsi smo to vedeli! Ukaz za napad sredi vasi pa so vseeno sprejeli.

Nemški zločin v Orehovici se je začel s to odločitvijo in tok dogodkov je tekel od tega trenutka naprej po poznani izkušnji: napademo, se umaknemo in prepustimo prebivalstvo nemškemu maščevanju. Napad je zato del tega hudega zločina in predstavlja način vojskovanja naših enot še sredi leta 1944, kaže pa tudi na oporečnost ukazov in vrednot, ki so usmerjale poveljnike pri njihovih odločitvah. Prebivalstvo je obsojalo ta napad, vendar smo o tem le šepetali, odkrito in javno o tem nismo nikoli spregovorili. Vsak namig o sokrivdi za ta zločin bi te lahko uvrstil med izdajalce.

Če naj bi bil osnovni cilj osvoboditev naroda, je bila takšna odločitev najmanj nerazumna. Je pa razumljivejša, če predpostavimo, da je bil osnovni cilj le prevzem oblasti, osvobodilni boj pa le sredstvo, da se to doseže. Tako mojo predpostavko potrjuje vsebina govora, ki ga je imel na prvem zasedanju Avnoja v Bihaću novembra leta 1942 znani revolucionar Moša Pijade. Odlomek tega govora so nam, ne dolgo tega, po dobrih sedemdesetih letih predstavila nekatera javna občila.

Besede govornika napovedujejo sprevrženo zamisel o načinu izvedbe revolucije, ki so jo prikrili, dejansko pa so jo uresničevali: načrtno ustrahovanje in žrtvovanje civilnega prebivalstva.

S to in podobnimi resnicami bi se moral spraviti ves slovenski narod, obletnica v Orehovici je priložnost za tak premislek in povabilo za tehtno, pošteno in odprto presojo naše polpretekle zgodovine in vseh dejstev, ki nas delijo. Skrajni čas je že, da se odpovemo pravljici o osvobodilnem boju in pretehtamo vzroke, izvedbo in posledice revolucije ter njen vpliv na današnji razvoj slovenske družbe.

Sam pa svoj razmislek ob tej obletnici namenjam mladim, našim bodočim rodovom. Hudo mi je, da vam domovina ne more ponuditi dela. Najboljši se odločate za tujino, podobno kot v socializmu, le da je danes ponudba za najboljše še privlačnejša, brez vas pa se bomo še težje rešili iz objema nerazumevanja, nezaupanja, nespoštovanja in okov preteklosti. Sram me je, da se je to zgodilo, moj delež krivde ni velik, bil sem le zraven, ko se je ta »svetla« prihodnost ustvarjala. Vložil sem veliko truda, da bi socializem le uspel. To se ni zgodilo, kar je razumljivo, saj je bila zamisel neuresničljiva. Uničili so ga sami komunisti! Pomemben vzrok neuspeha pa je človekov značaj, ki ga ob spoštovanju človekovih pravic zmore obvladati le kapitalizem.

Moji dragi! Ko se bova danes z ženo ob spomeniku poklonila vašemu spominu, bom razmišljal o naših srečanjih, o doživljanju vojne, o naših strahovih, tudi o tisti pomladi, ki nam je že vzbujala upanje, da bo nekoč morda tudi konec vojne, seveda pa o vaši veliki nesreči, o nesmiselnih odločitvah, ki so vas izbrale za žrtve maščevanja nemške vojske. Za trenutek se bom otresel teh žalostnih misli in si izmislil, da se to ni zgodilo. Stojim pred Jakunovo hišo in France, obkrožen z vnuki mi pripoveduje o težavah s sladkorno boleznijo, tam preko ceste pa mi maha Sopotnikov Ciril, še vedno s tistim dobrovoljnim in hudomušnim nasmehom … . Zbudim se, pravljice ni več, vzela jo je vojna, stojim spet pred spomenikom in mi je težko …Pišem, drhtim in vid mi meglijo solze.

Več komentarjev na Casnik.si