Slovenija v Evropi

Slovenija | 09.05.2014, 14:31 Tanja Dominko

Pred dnevi me je devetletna hči spraševala, s kakšnim denarjem smo plačevali nekoč. In nato se je začela razlaga, kako smo v mojem otroštvu plačevali z dinarji, v moji mladosti in v času njenega rojstva s tolarji, ter tudi, kako to, da imamo danes evro. Priznam, razlagati otroku ni lahko. Ampak me je vendarle spodbudila k razmišljanju, da je Slovenija v svoji preteklosti doživela že marsikaj. In mi skupaj z njo.

Vse prevečkrat pozabljamo, da dinar ni bila ravno stabilna valuta, da so imele tiskarne denarja takrat dosti dela, da so ga uspele narediti dovolj, inflacija pa je po drugi strani krojila našo usodo. Da smo na koncu plačevali z milijonskimi zneski, ki pa niso imeli velike vrednosti in da smo navsezadnje nekaj ničel kar odšteli, da smo se sploh znašli, še najraje pa smo plačevali v nemških markah, ki so bile precej bolj stabilna in predstavljiva valuta. Da je bilo rojevanje tolarja, ki smo ga dobili 8. oktobra leta 1991, tudi precej zahtevna reč. Z do takrat veljavnimi jugoslovanskimi dinarji smo jih menjali v razmerju 1:1. A najprej so prišli v obtok boni v vrednosti, ki so bili natisnjeni že na začetku leta takoj po plebiscitu za primer, če bi med osamosvajanjem prišlo do pomanjkanja gotovine v obtoku. Na vseh bonih je bil motiv Triglava in knežjega kamna, Avstriji to seveda ni bilo všeč, a tudi to je del naše zgodovine, tako majhnega trga s tako močnimi pretresi. In ko smo pred dnevi praznovali 10- letnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo, sem pomislila, da se pravzaprav res lahko zahvalimo, da imamo evro, ki smo ga dobili pred dobrimi sedmimi leti. Pogoji so bili strogi, konvergenčni kriteriji, ki smo jih morali izpolnjevati, niso bili mačji kašelj. Danes jih verjetno ne bi izpolnjevali. In ta misel mi v pogovoru s hčerko kar sama od sebe zleti iz ust. Pa se je spet usul plaz vprašanj. Moje pojasnilo je bilo kratko in precej poenostavljeno. „Če družina nima zdravih financ, torej dovolj denarja, da pokrije svoje redne stroške, se zato zadolžuje, se ji nič dobro ne piše in trenutno je naša država v takem stanju, da lahko rečemo, da njene finance niso zdrave,“ ji odgovorim. „Ja, tudi v šoli smo se pogovarjali o tem,“ mi odvrne. In meni odleže. Vsaj približno sva končali pogovor.

A skrbi vendarle ostajajo. Naše finance res niso zdrave, Slovenija res ni v dobri kondiciji. Zmanjkuje denarja za plače, zmanjkuje denarja za ceste, za pokojnine, za naše zdravstvo. In naš minister za finance v odstopu Uroš Čufer nam ne more zagotoviti, da se ne bomo do konca leta še dodatno zadolžili. Pa poglejmo, koliko smo se že. V razpredelnici, ki so jo objavile Finance z naslovom Zanka zadolževanja se zateguje, vidimo, da se je javni dolg od konca leta 2007, torej kmalu po uvedbi evra, začel najprej počasi, nato pa strmo dvigovati. Konec leta 2007 je znašal dolg približno pet milijard evrov, konec aprila letos pa več kot 25 milijard. Res je, da nismo edina zadolžena država na svetu, ampak res je tudi, da ne vem, kako bomo dolg plačevali. Samo obresti nas na letni ravni stanejo milijardo in ob dejstvu, da se obeta dvig obresti, nas lahko skrbi.

Naj se vrnem k evru in svoji trditvi, da se danes s takimi ekonomskimi kazalci ne bi mogli vključiti v evroobmočje. Pogoji so namreč nizka inflacija, nizka stopnja dolgoročnih obrestnih mer, vzdržni položaj javnih financ, pri čemer javno-finančni primanjkljaj ne sme presegati treh odstotkov letnega BDP-ja, javni dolg pa ne sme presegati 60 odstotkov letnega BDP-ja. Hm, slišati je nepredstavljivo. Letos bo namreč primanjkljaj znašal po nekih napovedih 4,3 odstotka BDP, prihodnje leto pa 3,1 odstotka BDP. To so bruseljske napovedi. Naše obljube Bruslju so sicer, da bo letošnji primanjkljaj 4,1, prihodnje leto pa 2,5 odstotka, toda to so zgolj obljube, ki z realnostjo po mojem vedenju in znanju niso kaj dosti povezane. Medtem pa naj bi zadolženost - spet v skladu z nekimi napovedmi - presegla magično mejo 80 odstotkov. In kdo bi nam v teh razmerah še dovolil prevzeti evro? Nihče. Ampak če vprašate mene, še dobro, da smo del neke družine, ki nas spodbuja k neki finančni disciplini. Kaj bi šele bilo, če bi ostali osamljen otok sredi unije? Ko me je prešinila radovednost in sem pokukala k južnim sosedom, pa sem vendarle naletela na presenečenje. Zadolženi smo celo bolj kot Hrvaška in Srbija. Pravzaprav smo najbolj zadolženi od vseh nekdanjih članic SFRJ. Kaj nas je pripeljalo tako daleč, nas, Slovence, ki smo ves čas sloveli po svoji delavnosti, garanju, disciplini in solidarnosti? Nisem genij, a vendarle mi po mojem niti ni treba biti, da pridem do zaključka, da imamo težav več. Številne vlade, ki so poskrbele predvsem zase, za svoje ljudi, za svoje lagodno življenje, ne pa tudi za dobro ljudi. Preobilen javni sektor, v katerem je mnogo žal takih uradnikov, ki dan na dan hodijo v službo, ne pa tudi na delo. Zelo drag izobraževalni sistem, saj imamo skoraj več fakultet kot študentov, pa še teh ne bi imeli toliko, če jih ne bi naravnost spodbujali, naj raje študirajo, saj je življenje študenta mamljivo, hrana poceni, služb pa tako ali tako ni. Pa tudi teza, da imamo v Sloveniji krizo vodenja, zadnjič sem jo slišala na eni od okroglih miz, se mi zdi, da precej dobro ponazarja diagnozo bolezni, ki nas daje. Ne gre toliko za pomanjkanje znanja in pripravljenosti na dialog in iskanje soglasja, bolj je problem pomanjkanje suverenosti, odgovornosti in zdravega razuma. Lastnosti, ki jih pač dober voditelj mora imeti.

Vse prepogosto pa se tudi v slovenski politiki dogaja, da poslušamo, da so prejšnji vsega krivi, da so njihovi kadri vsi po vrsti slabi, da bo treba vse postaviti na novo in da je to edina rešitev. Pa ni vedno tako. Zakaj bi zgolj predznak politične stranke že nakazoval, ali je nekdo dober človek ali ne, ali je pošten ali ne, ali ima znanje ali ne, ali bo delal dobro ali ne. Zdi se mi, da smo v vseh teh letih družbeno klimo v tej državi preveč poenostavili v smislu, da so naši odlični, njihovi zanič, in da se na podlagi naših in njihovih vse presoja. V času, ko smo na Radiu Ognjišče pripravili okrogle mize o medijih, se je večkrat pojavilo vprašanje naših in njihovih medijev. In naših in njihovih novinarjev. Tudi na radio večkrat pokličejo ljudje, ki posredujejo svoja pričakovanja, kako bi morali mi kot medij, ki nas ves čas skušajo poriniti v nek predal, o določeni stvari poročati. Vse lepo in prav, smo v demokraciji, svoboda govora obstaja. Ampak nima svobode govora le poslušalec, ki pokliče, ker je prepričan, da o stranki, ki jo sam zagovarja, ne poročamo prav, ampak imamo svobodo govora tudi mi, novinarji. Ki morda ne mislimo isto kot poslušalec. In to ni noben greh. Dokler govorimo resnico.

Smo v demokraciji. In hvaležna sem ji, da lahko pišem in govorim tako, kot mislim, da je prav. In da mi nihče ne diha za ovratnik, da nimam stric niti tet iz ozadja, kaj šele iz ospredja. In da imam urednika, ki si tudi sam upa biti kritičen, ne le do njihovih, pač pa tudi vseh ostalih. Ker smo, tako kot naj bi bili vsi mediji, zavezani resnici. In poštenju.