Mendoško skupnost obiskal Matevž Štirn
| 17.04.2014, 08:52 Matjaž Merljak
Ko smo točno pred petdesetimi leti izvedeli, da je naš sovrstnik Matevž Štirn zapustil našo skupnost in se preselil v Rosario, da bi se tam vključil v misijonsko delovanje, smo bili osupljivo presenečeni, saj je bil med nami najbolj živahen, prebrisan in včasih tudi nagajiv.
Mogoče je bil naš pretres podoben presenečenju prijateljev nekaterih Jezusovih apostolov, ko jih je povabil med svoje učence, saj so se brez dvoma tisti izbranci zdeli najmanj »svetniški«.
V prvih štiridesetih letih je brat Matevž deloval po vsej Argentini in se lotil predvsem organiziranja duhovnih vaj. Nekaj let je bil tudi pobudnik med slovensko mendoško mladino, da je med šolskimi počitnicami pod njegovim vodstvom z navdušenjem misijonarila na severu Argentine med najbolj revnimi ljudmi. To je pustilo med mladimi močan duhovni pečat in vsi udeleženci se z veseljem spominjajo tega solidarnega delovanja. V Demokratični državi Kongo pa deluje že deset let.
Ko je bil med nami na počitniškem oddihu, smo ga povabili, naj nam predstavi svoje misijonsko delo in z veseljem je sprejel predlog. V nedeljo, 23. marca, nam je po sveti maši najprej prikazal, kakšna je duhovna oskrba krščanskega občestva v Kinšasi – glavnem mestu Konga. Potem pa smo z zanimanjem sledili razlagi o socialnem in političnem stanju v tej sicer bogati, a obubožani afriški državi.
Kongo šteje 70 milijonov prebivalcev, povprečna življenjska doba pa je samo 47 let. Največjo nesrečo za državo predstavlja rudniško bogastvo oziroma korupcija, ki ob njem nastaja, vojne, genocid prebivalstva, revščina, izseljevanje. V tej državi je 80 odstotkov »sivega zlata« na svetu, ki se imenuje koltán (ime je zloženo iz sestavnih elementov: kolumbij in tantal). Ta ruda se uporablja na svetovnem trgu za izdelavo mobilnih telefonov, prenosnih računalnikov, elektronskih igrač, satelitov itd. Za to bogastvo se borijo multinacionalna podjetja iz najbolj »civiliziranih« držav, kot so Bayer, Nokia, Sony in druga, za katera je vsaka oblika izkoriščanja dovoljena, tudi z namenom financiranja vojn, podkupovanja vladarjev, ekonomskega pritiska na javna občila itd. Ta brezmejni pohlep naj bi zahteval več kot pet milijonov življenj, a o tem svetovne obveščevalne družbe ne govorijo. Nobena od najbolj ekonomsko razvitih držav, kjer delujejo ta podjetja, tega groznega zločina nad človeštvom ne priznava. Ker so prebivalci v rudnikih bolje plačani, zapuščajo polja in druge dejavnosti. V to delo je vključenih na tudi tisoče otrok, ki ne hodijo v šolo in so po svoji telesni majhnosti sposobni, da se plazijo po nizkih rudnikih. Veliko jih ostane zakopanih v rovih. Vsak kilogram koltana zahteva dve otroški življenji.
Nato smo brata Matevža vprašali, pri čem bi morali mi sami sodelovati, da to grozno izkoriščanje afriške dežele preneha ali se vsaj ublaži. Kolikor je v naši moči, bi med svojimi prijatelji in znanci morali to dejstvo razširjati in obsojati. Prav tako ne smemo pasti v skušnjavo, ki nam jo ponuja potrošniška družba, da vsako leto zamenjujemo zadnje modele mobilnih telefonov ali računalnikov, če pa jih že menjamo, bi morali stari telefon ali računalnik dati v reciklažo.
Na koncu smo se bratu Matevžu Štirnu zahvalili za pogovor in mu zaželeli veliko uspeha pri njegovem misijonskem delovanju v Afriki ali kje drugod.
