Dodajati življenje dnevom

Svetovalnica 11. 11. 2025, 14:42 Mirjam Judež

Kaj pomeni biti človek in kaj pomeni živeti dostojanstveno – od rojstva do smrti? Z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem smo se na Martinovo pogovarjali o človeški osebi in njenem dostojanstvu, predvsem v luči aktualnega vprašanja evtanazije. Kakšno povezavo ima Martinovo s paliativno oskrbo? Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Martinov plašč kot simbol paliativne oskrbe

Ko razmišljamo o povezavi med Martinovim in dostojanstvom človeka ob koncu življenja, se zdi simbol sv. Martina presenetljivo blizu bistvu paliativne oskrbe. Sv. Martin je znan po tem, da je revežu podaril polovico svojega plašča. Beseda paliativa izvira iz latinske besede palium, kar pomeni plašč – nekaj, s čimer ovijemo človeka v stiski, da mu nudimo zaščito in toplino.

Paliativna oskrba nosi isti duh: oviti bolečino umirajočega s sočutjem, bližino in strokovno nego. Ne gre za dodajanje dni življenju, ampak za dodajanje življenja dnevom – da so dnevi, ki ostanejo, polni dostojanstva, smisla in miru. Dnevom, ki so še, dajemo življenje, ker smo zraven, ker ovijamo bolečino bližnjega s skrbjo, bližino, z lajšanjem bolečin.

Realna pomoč pri umiranju ni ta, da jaz usmrtim človeka. To ni nobena pomoč. Pomoč je, da nekomu pomagam, da se njegovo življenje izteče na neboleč način v družbi ljudi, ki jih ima rad.

Smrt kot del življenja – ne nekaj, kar sprožimo sami

Vsi se bomo nekoč znašli na pragu smrti. Smrt je del življenja, njegov naravni zaključek, krona našega bivanja. Tako kot rojstvo tudi smrt presega naš nadzor – ne moremo si je v celoti prisvojiti, niti nadzorovati. Življenje nam je podarjeno in prav zato tudi konec tega daru ni nekaj, kar bi povsem obvladovali.

Sprejemanje smrti kot nečesa, kar se nam zgodi – ne kot dejanja, ki ga mi sami sprožimo – razkriva globlji pomen življenja. Lepota človeškega obstoja je v tem, da ga ne ustvarjamo sami, temveč ga prejemamo in živimo v zavesti, da nas presega.

Obstaja trenutek, ko podaljševanje življenja ni več smiselno

Ko se življenje bliža koncu, se pogosto pojavljajo vprašanja o dostojanstvu – kako ga ohraniti, razumeti in spoštovati. Današnja družba smrt pogosto potiska na rob, ker jo težko obvladujemo. Sodobna medicina skuša življenje podaljšati na vse mogoče načine – kar je dobro, dokler to služi kakovosti življenja. A obstaja trenutek, ko podaljševanje ni več smiselno, niti nujno.

Spoštovati človekovo dostojanstvo pomeni tudi sprejeti smrt kot naravni zaključek življenja. Zavest o tem, da smo minljiva bitja in da je Bog tisti, ki daje in končuje življenje, nas uči ponižnosti in notranjega miru.

Želja po končanju življenja je največkrat klic po bližini, ne po smrti. Človek si želi živeti, a ne želi trpeti sam.

Želja po nadzoru nad življenjem

Ko življenje ni več mogoče podaljševati, človek pogosto želi prevzeti nadzor nad njegovim koncem. Želi sam odločiti, kdaj bo umrl. To vprašanje je v središču sodobnih razprav o evtanaziji in asistiranem samomoru.

Moralna teologija to željo razume ne le kot izraz obupa, temveč pogosto kot klic po bližini, sočutju in razumevanju. Tisti, ki se ukvarjajo z umirajočimi, pričajo, da si človek v resnici želi živeti – a ne sam, ne v osamljenosti in ne v bolečini. Zato je bistvo paliativne oskrbe in človeške solidarnosti v tem, da umirajočemu damo občutek smisla, varnosti in sprejetosti.

Dostojanstvo človeka ni pogojeno

Moralna teologija uči, da ima vsako človeško življenje neodtujljivo notranjo vrednost in dostojanstvo – od spočetja do naravnega konca. Izraz "življenje brez dostojanstva" je zavajajoč, saj dostojanstvo ni pogojeno s telesno zmogljivostjo, zdravjem ali samostojnostjo.

Tudi življenje v krhkosti, bolečini ali odvisnosti od drugih ostaja sveto in dragoceno. V teh trenutkih se pokaže resnična človečnost – odgovornost, da poskrbimo za sočloveka, ki sam ne more več poskrbeti zase.

Če bi izpustili trenutke spremljanja, bi oropali sebe in druge

Celotna etika temelji na spoznanju, da človek sam sebi ni dovolj. Kadar nekdo ne zmore več živeti samostojno, je dolžnost drugih, da prepoznajo svetost življenja in zanj poskrbijo. To velja tako za otroka, ostarelega, bolnega ali umirajočega – v vsakem primeru nas zavezuje moralni imperativ: Ljubi svojega bližnjega.

Skrb za umirajočega ni le pomoč drugemu, temveč tudi priložnost za osebno rast. Kdor spremlja umirajočega, raste v sočutju, potrpežljivosti in človečnosti. Če bi te trenutke izpustili, če bi življenje prekinili prehitro, bi oropali sebe in družbo za izkušnjo, ki oblikuje našo človečnost in povezanost.

Ko vzamemo v roke odločitev o trenutku smrti, se postavimo na mesto Boga. In s tem izgubimo občutek, da je življenje dar, ne pa projekt pod našim nadzorom.

Smrt kot tabu

Smrt je danes tabu tema. O njej se ne govori, izrinjena je iz vsakdanjega življenja. A prav razprave, kot jih odpira trenutni družbeni in zakonodajni kontekst, ponujajo priložnost, da smrt ponovno vnesemo v pogovor.

Pomembno je, da se o njej učimo govoriti, da jo razumemo kot del življenja in da umirajočim omogočimo, da se poslovijo v dostojanstvu. Ena ključnih poti k temu je dostop do paliativne oskrbe – tudi mobilne, ki bi omogočala, da bi ljudje lahko umirali doma, ob strokovni pomoči in podpori prostovoljcev. Tako bi trpljenje postalo del odnosa, ne osamljenosti.

Potrebno je, da se kot skupnost naučimo spremljati umirajoče. To ni idealiziran proces, temveč zahtevna naloga, ki zahteva usposobljenost, solidarnost in podporo okolja. Cerkev in širša družba imata pri tem pomembno vlogo – pomagati ljudem, da umiranje znova vključijo v vsakdanje življenje, v realnost, ki je del vsakega človeškega obstoja.

S tem odpremo tudi druga pomembna vprašanja: kako lajšati trpljenje, ko ga medicina ne more več; kako razumeti pojma pasivne in aktivne evtanazije; in kako v teh trenutkih ohraniti etično ravnovesje med spoštovanjem življenja in sprejemanjem njegovega konca.

Ko bi umirajoče predčasno "pospravili" s tega sveta, bi izgubili dragocene trenutke, ki so nam dani, da zrastemo kot ljudje.

Res obstaja pasivna evtanazija?

Pogosto se pojavlja izraz pasivna evtanazija, ki pa je zavajajoč. Nanaša se na odločitev, da se človeka pusti umreti – da se odtegne nepotrebno zdravljenje ali intenzivna medicinska oskrba, ko ne prinaša več koristi. Takšno dejanje ni evtanazija, temveč spoštovanje naravnega procesa umiranja.

Primera, kot sta nadškof Alojzij Šuštar in papež Janez Pavel II., kažeta, da je odločitev, da se ob koncu življenja odpovemo nadaljnjemu zdravljenju, legitimna in globoko krščanska. Ko je papež Janez Pavel II. dejal: »Pustite me oditi v Očetovo hišo,« ni izrekel prošnje po smrti, temveč sprejem življenja v celoti – tudi njegovega naravnega konca.

Evtanazija pa je nekaj drugega – vedno gre za aktivno dejanje, pri katerem zdravnik z namenom povzroči smrt pacienta na njegovo željo.

Vabljeni k poslušanju pogovora.