Kralj, dobrotnik, bojevnik in svetnik

| 02.05.2014, 14:30 Jože Bartolj

25. aprila smo praznovali 800-letnico rojstva francoskega kralja sv. Ludvika IX. S tem smo vstopili v jubilejno leto, ki se bo sklenilo 25. aprila 2015. Škoda bi bilo, da bi ta jubilej šel neopazno mimo nas. Svetništvo kralja, vladarja, bojevnika, dobrotnika in zaščitnika ljudstva ne sme iti v pozabo. Današnji vladarji in voditelji bi lahko v sv. Ludviku IX. videli svojega vzornika, model vladanja in skrbi za zaupano jim ljudstvo.

Literatura o sv. Ludviku je na v slovenščini bolj skopa, večinoma jo najdemo v francoščini in italjanščini. Vsekakor pa naj nam to ne bo izgovor, da se mu ne bi priporočali in njegove nauke skušali prenašati v vsakdanje življenje. Za večino manjših bratov frančiškanov, minoritov in kapucinov ni nepoznan svetnik. Posebej blizu pa je predvsem Frančiškovemu svetnemu redu, ki ga ima tudi za svojega zavetnika. Kdor je obiskal kakšno cerkev, kjer delujemo manjši bratje, je gotovo odkril njegovo podobo na katerem od stranskih oltarjev. Običajno je ob njem tudi sv. Elizabeta Ogerska, prav tako zavetnica Frančiškovega svetnega reda.

Življenje in delovanje sv. Ludvika je bilo večplastno. Rodil se je 25. aprila 1214 v kraju Poissy v Franciji. Bil je iz rodu Kapetingov. Odločilen pečat, ki ga je spremljal skozi vse življenje, mu je dala materina vzgoja. Mati je namreč bila zelo verna. Nekoč mu je celo rekla, da ga raje vidi mrtvega, kot pa da bi se prepustil smrtnemu grehu. 8. novembra 1226, ko mu je bilo 12 let, je prevzel oblast. Bil je 44. francoski kralj. Na podlagi različnih upodobitev skozi ves srednji vek in vse do današnjih dni lahko z gotovostjo potrdimo, da je bil zelo priljubljen francoski kralj. Kljub temu, da francosko kraljestvo v času njegovega vladanja ni bilo tako veliko kot nemško cesarstvo, je imelo velik vpliv v Evropi.

Ludvik je bil zelo uspešen tudi kot bojevnik in kot diplomat. Znan je bil kot dober posrednik in pogajalec med sprtimi stranmi. Nanj so se obračali razni kralji in papeži, kar kaže na njegovo miroljubno naravo. Maja 1258 je podpisal mirovno pogodbo z angleškim kraljem, t.i. pariški mir, s čimer se je zaključilo dolgotrajno obdobje bojevanj med Angleži in Francozi za ozemlja na severu Francije. Posegel je tudi v spor med Friderikom II. in papežem Inocencem IV. Poleg tega je Ludvik posredoval tudi v številnih drugih konfliktih, npr. med angleškim kraljem Henrikom in upornimi baroni.

Ob zunanji politiki je skrbel za dobre razmere ter razvoj v svojem kraljestvu. Leta 1245 je obnovil zakon, ki ga je postavil njegov ded Filip Avgust – 40 dnevni zakon. Ta je določil obvezno 40 dnevno obdobje v vsakem sporu, ki je nastal med rodbinami, ko so morali vpleteni v spor premisliti o situaciji in šele potem reagirati in se odločiti. S tem se je zmanjšalo število zasebnih sporov in malih vojn. Vsak, ki se zakona ni držal, je bil kaznovan in razglašen za izdajalca. S tem se je vzpostavil mir v kraljestvu. Izdal je številne edikte (razglase), s katerimi je npr. obsodil preklinjanje, prepovedal igre za denar, prepovedal posojila z velikimi obrestmi, prostitucijo (leta 1254).

Leta 1258 je prepovedal sodni dvoboj. Uvedel je pričanje v postopku pri določanju pravice. S tem se je uvedla neke vrste demokracija. Velikokrat najdemo Ludvika IX. upodobljenega, ko sedi pod drevesom v gozdu in razsoja v posameznih primerih. Ludvik IX. je skrbel tudi za uspešen ekonomski, finančni del kraljestva. Vidni vpliv je pustil tudi v gradbeništvu. Kraljeval je v času razcveta francoske gotike in je bil graditelj številnih katedral na ozemlju celotne Francije. Zgradil je tudi številne samostane in hospice, predvsem na željo svojega pokojnega očeta in še živeče matere. Menda naj bi sam obiskoval gradbišča in skrbel za nadzor gradnje. Zgradil je baziliko Saint Dennis in tudi številne izobraževalne ustanove, npr. zasnovo za kasnejšo Sorbono, najbolj znan francoski center učenosti in znanja.

Ludvik IX. je tudi osebno sodeloval v dveh križarskih vojnah in v zadnji tudi umrl, 25. avgusta 1270. 27 let zatem, avgusta 1297, ga je papež Bonifacij VIII. razglasil za svetnika.

Ludvik IX. se je velikokrat spomnil besed svoje matere, da bi ga raje videla mrtvega, kot pa da bi naredil smrtni greh. Prav te materine besede, ki zvenijo celo kot svarilo, so v Ludviku spodbudile posebno pobožnost do trpečega in križanega Gospoda. Zato se ga upodablja s trnjevo krono v roki, kar je novost v upodobitvah kraljevih figur. Ob vsem svojem delu in skrbi za ljudi ni pozabil na lastno svetost in svetost svojih podložnikov. Tem je napisal pismo v katerem jih prosi: »Vse vas vabim, da služite tistemu, ki je vam služil na križu s tem, da je prelil svojo kri za vaše odrešenje.«

Kateri državni voditelj bi danes upal napisati take besede ljudstvu, ki mu vlada, in ga povabil k služenju Križanemu Gospodu? Njegove besede so že za časa njegovega zemeljskega življenja pričevale o njegovi svetosti, zato so si ljudje veliko stvari, ki jih je povedal, zapisali. Glas kralja Ludvika IX. ni nikoli ugasnil. Pravijo, da se njegova beseda ni kaj dosti razlikovala od besed pridigarjev dominikanskega reda in reda manjših bratov. Vedno si je prizadeval spodbujati ljudi k spoštovanju krščanskih načel. Tik pred svojo smrtjo je zapustil oporoko svojemu sinu in dejal:

»Predragi sin! Najprej ti naročam, da ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso močjo; brez tega ni zveličanja. Sin, moraš se varovati vsega, kar veš, da ne ugaja Bogu, namreč vsakega smrtnega greha, tako da moraš rajši dopustiti, da te na vse načine mučijo, kakor pa da bi ti storil kakšen smrten greh. Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir, zlasti v cerkvenih in redovnih ustanovah. Naj ti Gospod podeli milost, da bi tako vršil njegovo voljo, da bi mu s tem služil in ga častil, tako da bi midva po tem življenju skupaj prišla k njemu, kjer ga bova gledala, ljubila in hvalila brez konca.«

Prizadevanje za svetost tudi danes ni izgubila svojega sijaja. Zato naj nas ne bo sram živeti po krščanskih načelih. Sveti Ludvika IX. nam je zgled in zato si zasluži, da ga posnemajo tako svetni kot tudi cerkveni voditelji.