Zoki, ‘mi’ ti damo moč, ‘mi’ ti jo vzamemo

| 23.04.2014, 14:30 Jože Bartolj

Dobri dve leti nazaj je skupina prepoznavnih Slovencev prišla na ljubljanski magistrat prositi ljubljanskega župana, naj kandidira na parlamentarnih volitvah. Ne zato, da bi postal poslanec, ampak da bi postal predsednik vlade. Med temi »prosilci« so bili Milan Kučan, Janez Stanovnik, Jože Mencinger, Rajko Kenda, Lojze Ude ter drugi.

Takrat je Kučan prepričeval slovensko javnost, da je Janković najboljša možna izbira za Slovenijo, saj ne bo obremenjen s preteklostjo in bo delal za prihodnost. Vsi, ki so se mu prišli pokloniti, so ga videli kot predsednika vlade, saj »če je znal tako lepo urediti Ljubljano, bo znal tudi Slovenijo«. In Slovenija to potrebuje, so takrat zatrjevali.

In dve leti kasneje? Dve leti kasneje mu ti isti ljudje očitno odtegujejo svojo podporo (no, večina bi bila najbrž najbolj vesela, če bi kar izginili iz vseh takratnih slik) oziroma ga pozivajo, naj tokrat ne kandidira za predsednika stranke, katere ustanovitelj je, saj bi to ogrozilo stabilnost Slovenije. In stabilnost Slovenije je tisto, kar sedaj potrebujemo. Za to stabilnost, ni druge, je potrebno žrtvovati Jankovića. Mala žrtev za stranko, velika za Slovenijo … Zanimivo, da jih ob rušenju prejšnje vlade leto dni nazaj stabilnost Slovenije ni prav nič skrbela. Čeprav je imela takratna vlada že pripravljen reformni program, ki bi Sloveniji pripeljal prav to – rešitev iz krize in stabilnost.

Kaj se je spremenilo v teh dveh letih? Že takrat, ko je četica poromala na magistrat, se je govorilo (in vedelo), da Janković pri obnovi Ljubljane spravlja milijone v svoj žep (in da je to počel tudi v Mercatorju). Že takrat se je javno govorilo, da prek takih in drugačnih podjetji kupuje ničvredno zemljo znotraj mestne občine, po nakupu pa jo spreminja v zazidljive parcele, s čimer povišuje vrednost sedaj svojih zemljišč. Že takrat se je vedelo, da ga zakonitost ne zanima, kadar so v igri njegovi interesi ali interesi njegove družine (spomnimo se, kako je sin opravljal maturo, čeprav ni imel izdelanega letnika). Pa to očitno nikogar od zbranih na magistratu takrat ni motilo in v teh njegovih ravnanjih niso videli nevarnosti za stabilnost Slovenije. Zanimivo, kajne. Takrat so imeli z njim pač drugače načrte.

Tudi, ko je KPK, že po Jankovićevem arogantno neuspelem poskusu sestaviti vlado in njegovi ponovni kandidaturi za župana Ljubljane, uradno ugotovila, da so sredstva, ki so preko verižnih transakcij od MOL-a prišla na njegov osebni račun, »izrazito obremenjena s korupcijskimi tveganji, tveganji za nedovoljeno lobiranje, nasprotje interesov v najširšem smislu in sumi zlorabe položaja«, ni nihče od zgoraj naštetih javno pozival Jankovića, naj ne kandidira za župana, ker ogroža stabilnost Ljubljane, slovenski javnosti pa daje slab in koruptiven zgled. Verjetno so vsi po tiho upali, da bo s tem, ko je ljubljanski župan, zadostil svoje apetite po oblasti in moči.

Toda Janković je že pri prvih volitvah dal jasni vedeti, da ne pristaja na to, da bi bil druga ali celo tretja violina. Prvi ali nič. Toda s tem, ko ni postal predsednik vlade, se je vedno bolj oddaljeval od centra moči in odločanja. Tudi njegov mecen je ugotovil, da mu zaradi njegovega samodrštva ne morejo tako zlahka ukazovati ter mu nalagati, kaj mora narediti in česa ne. Janković hoče sam ukazovati in sam voditi. Dveh takih pa sistem ne prenese. Nekdo mora oditi. In ker ima tu vendarle gospod iz Murgel na svoji strani dodobra utrjen in v sedemdesetih letih izdelan sistem, ki vključuje tudi pravosodje in medijski prostor (in oba lahko očitno aktivira kadarkoli hoče oz. je potrebno), bo, kot kaže, kratko potegnil župan Ljubljane. Še dve leti nazaj tako poveličan, danes tudi na svoji strani nezaželen. Kdo hoče še naprej voditi to državo, je bilo jasno povedano, čeprav brez besed, nekaj tednov nazaj, ko je predsednico vlade v njenih prostorih obiskal prav mali mož iz Murgel. Spomnimo, po tistem obisku je odletel GGM, katerega imenovanje je bilo v slovenskem prostoru predstavljeno kot zmaga Jankovića proti Bratuškovi.

Morda pa je imel Kučan bolj prav, kot si je mislil in želel, ko je dve leti nazaj trdil, da je Janković dober kandidat za predsednika vlade, ker ne bo obremenjen s preteklostjo in bo delal za prihodnost. Morda pa je prav zato, ker je gledal v prihodnost in se požvižgal na preteklost, izgubil podporo svojih mecenov in zaščito iz Murgel. Ker, ko bi se oziral v preteklost, bi vedel, da so v tistem sistemu, ki že sedemdeset let kroji usodo Slovencev, pravila jasna, prav tako pa bi mu bilo jasno, kdo je prvi med (manj)enakimi. Saj se še spomnimo lekcije Ropa, takrat še ne tako znanemu predsedniku uprave Mercatorja, v kateri je slednjemu pojasnjeval, da naj ne pozabi, kdo ga je nastavil. »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil,« je bilo slišati na video posnetku, ki je takrat zaokrožil po spletu. Janković je očitno na to pozabil ali, še huje, se na to sploh ni oziral. Zazrt v prihodnost, kjer je videl še več svojega bogastva, je pozabil, da pri nas, četudi si »njihov«, nisi nedotakljiv. Le dokler služiš »našim« interesom, si »naš«. »Naš« sistem te naredi, »naš« sistem te uniči. »Mi« ti damo moč, »mi« ti jo vzamemo. In očitno so nekomu šteti dnevi. Komu, bo jasno čez nekaj dni.

Več komentarjev na Casnik.si