Pred 150 leti se je rodil Albin Belar

Slovenija | 21.02.2014, 11:36 Tone Gorjup

Mineva 150 let od rojstva naravoslovca in seizmologa Albina Belarja. Čeprav je postavil prvo sodobno potresno opazovalnico v Evropi, izdelal prvi žepni radijski sprejemnik in bil začetnik varstva narave pri nas, ga komaj poznamo. V novejšem času ga nam je skušal približati Renato Vidrih z mnografijo Albin Belar : pozabljen slovenski naravoslovec.

Albin Belar se je rodil 21. februarja 1864 v Ljubljani v družini skladatelja in organista Leopolda Belarja. Čeprav je odraščal ob očetovih skladbah kot so Že počiva vsa narava, Glej zvezdice božje in druge, se je navdušil za študij kemije in fizike. Po doktoratu na tehniški fakulteti na Dunaju, je nekaj let poučeval na mornariški akademiji na Reki. Leta 1896 se je vrnil v Ljubljano in postal profesor kemije in naravoslovja na realki. Leta 1897 je ustanovil prvo moderno seizmološko opazovalnico. V naslednjih letih jo je izpopolnjeval predvsem z doma narejenimi potresomeri, ki jih je imenoval »tremomeri«. Zdaj že pokojni sizmolog Renato Vidrih je pred leti za Radio Ognjišče o tem njegovem delu povedal: Ljubljanski potres ga je spodbudil, da se je začel ukvarjati s seizmologijo. Ne samo, da je naredil prvo potresno opazovalnico v takrtni Avsto-Ogrski in eno prvih na svetu; sam je izdeloval instrumente. Eden od njih je dobil prvo nagrado na svetovni razstavi. V letih od 1901 do 1910 je izdajal časopis z naslovom Potresna opazovalnica. Poleg naravnega je Belar opazoval tudi umetno zemeljsko tresenje, ki ga povzročata železniški in cestni promet, ter eksplozije v rudnikih.

Renato Vidrih je spomnil še na nekatera področja Belarjevega delovanja: Albin Belar je leta 1906 predlagal zavarovano naravovarstveno območje Triglavskega narodnega parka. Če bi takrat obvlejal njegov predlog, bi imeli Slovenci prvi narodni park v Evropi. Poleg tega se je ukvarjal z mineralogijo, krasoslovjem; ukvarjal se je z elektrotehniko. Z baronom Codelliem sta razvila sprejem časovnih signalov. Sam je sestavil prvi žepni radijski sprejemnik. Po prvi svetovni vojni so ga oblasti v Beogradu prisilno upokojile, mu zaplenile imetje, uničile knjižnico in arhiv ter ga „izgnale“ iz Ljubljane. Umrl je na novega leta dan 1939 pri prijateljih v Kočevju.