Pust praznih ust

Slovenija | 28.02.2014, 14:41 Tanja Dominko

Ko se bliža pustni čas, je dobra volja in navihano vzdušje nekaj povsem normalnega. A zdi se, da je tako razpoloženje doma le še pri otrocih, ki nekako vede ali nevede z njim okužijo tudi odrasle. Razloge za rajanje na ulicah in trgih, za to, da bi se tudi sami našemili, pa je vse težje najti.

Na zadnji februarski dan si res želim biti dobre volje. Jutri je pustna sobota, priložnost za ples z dobrim namenom na naši Pustni iskrici, za rajanje z našimi malimi poslušalci in prijatelji, za veselo vzdušje torej, ki se ponavadi ne konča s pospravljanjem dvorane, pač pa se nadaljuje tam, kjer zbrani darovi obiskovalcev in drugih najdejo svoj cilj. In tam veselja ne manjka. A obide me tesnoba, ko pomislim, da so tovrstne dobrodelne prireditve za marsikoga domala nepogrešljive, da je stiska v številnih družinah preprosto prevelika, da bi zmogli obvladovati stroške iz meseca v mesec le z dohodki od svoje službe. Saj je morda niti nimajo. Tako lahko le upajo, da se bo našel kje kak dobri človek, ki bo zaznal njihovo stisko in jim prisluhnil. Teh dobrih ljudi na srečo ni malo, kar se pokaže na številnih dobrodelnih prireditvah, tudi na naši Pustni iskrici, in zbiranju hrane v vozičkih ob naši akciji Dobro delo dobro dene, tudi na prireditvi, ki jo je za pomoč gasilcem pripravila RTV Slovenija, in na številnih drugih, ki še uspejo premakniti srca ljudi, da darujejo kak evro ali dva, nekateri tudi več za ublažitev stiske drugih. A sprašujem se, kako dolgo bo še šlo na tak način? Slabim gospodarskim razmeram še ni videti konca. In ukrepi, ki jih uvaja vlada, so le gasilske narave, ne taki, ki bi dolgoročno zagotavljali dvig države z dna, na katerem je.

Dobili smo nepremičninski davek, no, ne še dokončno, saj bo zadnjo besedo vendarle imelo ustavno sodišče. A še preden jo je izreklo- prihodnji mesec naj bi se to zgodilo- se je vlada že odločila sprejeti neke popravke zakona, ki naj bi zmanjšali godrnjanje javnosti. Ublažila je torej trenutno slabo voljo nekaterih, še zdaleč pa ni posegla tja, kjer najbolj boli oziroma kjer so rane najhujše- v gospodarstvo. Tukaj davka ne bo zniževala, to ji ne pride na misel. Raje ga bo znižala tam, kjer je bila verjetno sama deležna največ pritiska- prazne hiše ne bodo obdavčene nič bolj kot tiste, ki so naseljene. Je že res, da so mnoge stavbe take, da so pod spomeniškim varstvom, torej bi bila njihova obnova finančno precejšen zalogaj, v njih nihče ne želi živeti niti niso zanimive za trg, da bi jih torej odprodali. Ampak njihova vrednost je potem toliko nižja, zato davek vendarle ne bi smel biti preveliko breme. Problem so bolj tista stanovanja, ki jih imajo tisti, ki so jih poceni kupili po Jazbinškovem zakonu, zdaj pa jih na črno oddajajo in služijo denar. Ali pa vile, ki so jih velmožje zgradili ob morju ali v drugih turističnih krajih po državi. V teh vilah nihče ne živi, so le stvar luksuza, torej občasnega počitnikovanja, zato bi državljani pričakovali, da se ta luksuz pač primerno obdavči. A verjetno je takih primerov lastnikov nepremičnin med člani vladajočih strank veliko in vlada zato ni hotela pljuvati v lastno skledo. In še zanimivo je, če je človek malce radovedne sorte in se odloči za brskanje po vrednostih teh nepremičnin, pride do presenetljivega podatka, da jih GURS ocenjuje zelo nizko. Za hišo, ki bi jo, če bi jo prodajali, prodajali po ceni skoraj milijon evrov, jo GURS ocenjuje na dobrih dvesto tisočakov. Pravijo sicer, da ne gre za tržno ceno, a vendar do takih odstopanj pri kakšnih drugih hišah ne prihaja, to sem sama že večkrat ugotovila.

Prav tako s to spremembo obdavčenja praznih stanovanj in hiš vlada dela uslugo bankam, ki so lastnice (zaseženih) stanovanj, pa jih v trenutnih razmerah, ko je cena še nizka, ne želijo dati na trg. Tudi zanje bo obdavčitev po novem le 0,15 odstotna in ne 0,5 odstotna. Trg z nepremičninami, ki je v zadnjem obdobju povsem zamrl, tako še zlepa ne bo oživel.

Godrnjanje ljudstva pa se bo še nadaljevalo, brez skrbi, gospa premierka, zdaj ste utišali le svoje, a slaba volja gospodarstva in kmetov ostaja. Sinoči smo jo sicer slišali v Odmevih, ko je zatrjevala, da vlada druge možnosti ni imela. Takole je zatrjevala: „Na mizi smo imeli nepremičninski davek ali pa rezanje pravic. Prepričana sem, da bi se ob teh problemih, med katerimi bi se morali odločati med nepremičninskim davkom ali pa posegi v socialno državo - nižanjem pokojnin, nižanjem drugih pravic, šolninami, obsegom zdravstvenih pravic -, saj je 200 milijonov evrov veliko denarja, ko oboje postavimo na tehtnico, tudi državljani odločili za nepremičninski davek.“

Kar naenkrat premierka sliši glas ljudstva, ko je šlo za dvig DDV-ja, ga ni slišala. Pa tudi- malce nejeverno jo poslušam, ko med vrsticami zatrjuje, da do nižanja pokojnin, uvedbe šolnin, nižanja zdravstvenih pravic ne bo prišlo. Iz ust njenih ministrov je slišati drugačne besede. Nova ministrica za zdravje -čakali smo jo zeloooo dolgo - Alenka Trop Skaza je tako že razburila javnost s svojimi prvimi izjavami, da bo za razrešitev luknje v zdravstveni blagajni morda treba povečati zdravstvene dajatve prebivalstva. Potem je žogico nekoliko umirila, češ da bo konsenz treba poiskati v vladi. Tudi gospodarski minister Metod Dragonja- tudi tega so dooolgo iskali- je razburil, vendar tokrat ne javnosti, pač pa vlado, ko je dejal, da bo treba zmanjšati število zaposlenih na ministrstvu za 30 odstotkov. In tudi on se je pozneje utišal in je poudarjal ves čas le pomen usklajevanja znotraj vlade. Hitri tečaj, kaj pomeni biti minister v levi vladi, sta že osvojila, kot kaže, in morda ali pa zagotovo, bo tudi njima hudo žal, da sta stopila na ta hitri vlak, na katerem je usklajevanje zagonetka, pametne ideje redkost, poštenje pogrešano, trdo delo občasna lastnost, pred javnostjo opevana, a dejansko ne prav cenjena, najbolj opazna pa potratnost na tuj račun. Se spomnite, ko smo pred leti poslušali, da je velik problem v državi velika zadolženost prebivalstva, da je javni dolg previsok, državni pa ne. Zdaj smo na tej barki zadolženosti vsi. In če se vrnem na začetek komentarja, ko sem se dotaknila revščine malega človeka, sem zapisala, da ta upa na dobroto bližnjega. In jo tu in tam dočaka. Država na dobroto sosednjih držav ali Evropske unije ne more ravno računati, posojilo terja vračilo, vračilo z obrestmi, denarja na lepe oči pa ne bomo dobili. Zadolžiti se za več kot milijardo ni kar tako, a kaj, ko kaže, da zadolževanju še ni videti konca. To priznava celo premierka, ki nam sicer rada postreže z optimizmom, a tokrat ji ni šlo. Takole je dejala sinoči v Odmevih: „Kdor pozna proračun in javne finance, ne more reči, da bo zadolževanja čez noč konec. Tisti, ki to govori, zavaja državljanke in državljane. Lahko povem primer. Če se Slovenija letos ne bi zadolžila, bi zato, ker mora odplačati približno štiri milijarde evrov dolga, morala proračun prepoloviti. Verjamem, da ni Slovenca, ki bi si želel živeti v takšni državi.“ Na žalost pa je vse manj tudi Slovencev, ki si želijo živeti v državi, kot jo imamo sedaj. In če ne želijo, da bo pust praznih ust, post pa stalen gost, se raje odselijo v tujino. Doma kruha zanje ni...