Smo še daleč od skupnega spominskega obeležja za žrtve vojn?

Politika | 27.01.2014, 11:11 Petra Stopar

Kakšen pomen imajo spomeniki žrtvam vojn, ki jih srečujemo v javnem prostoru? Čemu so namenjeni in koga predstavljajo? Na ta vprašanja bodo na današnjem posvetu v središču Ljubljane skušali odgovoriti strokovnjaki s področij zgodovine, sociologije, filozofije in arhitekture. Na posvetu se bodo dotaknili tudi vprašanja skupnega obeležja žrtvam vojn, saj bodo razstavljeni vsi predlogi za predvideni spomenik na Kongresnem trgu. Pa bo pobuda sploh deležna podpore širše slovenske javnosti?

Dogodek pripravlja Socialna akademija v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor. Posvet, ki se na Kongresnem trgu začenja ob 16. uri, je del pedagogike spominjanja in sprave, s katero želi Socialna akademija pomembno prispevati k izboljšanju stanja na tem področju, saj je v Sloveniji še vedno zelo aktualno in pereče vprašanje medvojnega in povojnega nasilnega dogajanja. »Na posvetu želimo podati odgovore, kako si različni akterji spravnega procesa v Sloveniji predstavljajo spravo, ter na katerem temelju jo gradimo. Pogledati želimo, kakšno vlogo ima umetnost pri njenem doseganju. Kot primer bomo obravnavali načrtovani spomenik žrtvam vseh vojn, ki naj bi stal poleg Kazine, in tudi druga spravna obeležja v državi,« pravi Mojca Perat s Socialne akademije.

Strokovnjaki o spravi ter o vlogi umetnosti v spravnem procesu

Za omizjem bodo sociologinja Spomenka Hribar, zgodovinar Igor Grdina in filozof Lenart Škof, ki bodo razpravljali o samem spravnem procesu, medtem ko bodo o umetniškem in kulturno-sociološkem vidiku sprave spregovorili arhitekt Aleksander Ostan, etnolog in sociolog Silvester Gabršček ter predsednik komisije natečaja za spomenik žrtvam vseh vojn, ki je predviden ob stavbi Kazine, Leon Debevec.

Škamperle: Slovenska družba še ni pripravljena na skupno obeležje

Da je postavitev tega spomenika hvalevredna pobuda, je za spletno stran Socialne akademije spregovoril tudi sociolog kulture Igor Škamperle, ki pa žal ugotavlja, da stanje in razpoloženje v slovenski družbi za kaj takšnega še ni zrelo: »Zahteva pieteto, neko zavest večine ljudi tega našega skupnega prostora, kaj se nam je pravzaprav v zgodovini zgodilo.« Dokler namreč ena stran, na primer domobranska, ostaja v zavesti povprečnega državljana tudi danes označena za izdajalsko, in dokler lokalne slovesnosti druge strani sprožajo proteste, jezo, potem takšno skupno spominsko obeležje ostaja bolj stvar formalnega, kabinetnega načrta, ne pa kot pomnik, ki bi se kot zavezujoča stvaritev zasidrala v naš prostor in zavest.