Pred pol stoletja je umrl Franc Ksaver Meško

Slovenija | 11.01.2014, 10:11 Tone Gorjup

V bolnišnici v Slovenj Gradcu je 11. januarja 1964 umrl duhovnik, pesnik, pisatelj in dramatik Franc Ksaver Meško. Ob 50 obletnici njegove smrti je bila v cerkvi sv. Roka na Selah spominska sveta maša, ki so jo darovali dekanijski duhovniki. S tradicionalnim nočnim pohodom po Meškovi poti pa se bodo „velikega župnika s Sel“ spomnili prihodnjo soboto, ob januarski polni luni.

Duhovnik Franc Ksaver Meško, ki je več kot štiri desetletja živel na Selah pri Slovenj Gradcu, je še danes v srcu številnih Korošcev. Njegova sorodnica Erna Meško je pred leti povedala, zakaj: "V svojih pridigah in nagovorih stric niso nehali spodbujati k ohranjevanju in negovanju lepe slovenske besede ter ljubezni do domovine. Ne morem vam povedati, kako so jih spoštovali in radi imeli farani na Selah." To dokazuje tudi spominska sveta maša, pri kateri so se zbrali dekanijski duhovniki ter vaščani Sel in okoliških krajev, da bi pri njej prosili za pokoj njegove duše, se mu zahvalili za vse in o njem spregovorili tudi mlajšim. Na spletnem naslovu Pastir. Si, ki ga oskrbuje pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, Pameče, Sele in Stari trg, so ga v krajšem zapisu poimenovali imenovali „veliki župnik s Sel“. Zapis na njegovem grobu, ki ga je sam sestavil, želi biti preprosta pridiga vsem, ki se ustavljajo na pokopališču pri cerkvi sv. Roka:

Na grob pa križ lesen mi zasadite,

naj vere upanja znamenje bo

in le pogostokrat se vanj ozrite,

naj kaže pot domov vam gor v nebo!

Ovene roža, sveti križ ostane.

Naj svetu mine vse, ostane duša.

Otroci, le mnogokrat molite zame,

ko grob preraste že zelena ruša.

Tudi nočni pohod, 18. januarja zvečer, po Meškovi poti, ki je speljana ob vznožju Uršlje gore od cerkvice do cerkvice, za katere je skrbel pisatelj, želi obuditi spomin nanj. Prehodite jo lahko v nekaj urah. Na programu ARS so Mešku minuli torek posvetili literarni večer, na katerem so predstavili njegov bogat in raznolik opus, s katerim je vplival tudi na pisatelje kot so bili Miško Kranjec, Anton Ingolič in Prežihov Voranc. Na Radiu Ognjišče smo mu več pozornosti posvetili v povezavi z blaženimi Drinskimi mučenkami, saj je kot izgnanec bival pri njih na Palah in jih spremljal del poti, ko so jih četniki peljali v smrt. O tem je kot priča dogodkov kmalu po vojni tudi pisal. Predstavili smo ga tudi v oddaji Graditelji slovenskega doma in Literernem večeru Drinske mučenke v spominih Franca Ksaverja Meška.

Franc Ksaver Meško sodi med duhovnike, ki so našemu narodu poleg božje besede prinašali tudi slovensko besedo. Rodil se je 28. oktobra 1874 v Ključarovcih nad Ormožem. Bogoslovje je končal v Celovcu, kjer je bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Več kot dvajset let je deloval na koroških župnijah med Prevaljami in Svetimi Višarjami. Po plebiscitu je prišel na Sela pri Slovenj Gradcu, kjer je vodil župnijo do smrti 11, januarja 1964. Dvakrat je moral v izgnanstvo: po prvi vojni je kot begunec bival na Brezjah, med drugo pa so ga Nemci izgnali na Hrvaško in naprej v Bosno. Meško je pisal pesmi, črtice, novele, romane, povesti, drame in mladinske spise. Slogovno se je približal Ivanu Cankarju, v svojih delih pa je največkrat razmišljal o mladosti, socialnem življenju, ponižanih, trpečih ter o duhovnosti in umetnosti. čeprav ga literarni zgodovinarji danes ne postavljajo na vidnejše mesto, je Franc Ksaver Meško zgled širokosrčnega človeka in prepričljivega pisatelja, ki je bil vedno prežet z ljubeznijo do vsega lepega, resničnega, dobrega in svetega. Med njegovimi deli izstopajo roman Kam plovemo, zbirke črtic Iz mojega dnevnika, Ob tihih večerih, Mir božji in Mladim srcem. Njegovo duhovno podobo pa razkrivajo Duhovne vaje in Legende sv Frančiška.

Franc Ksaver Meško o domovini 

“V dnevih nesreče in bede, v dnevih, ko mi tare dušo obup, si mi edina podpora, edina tolažba ti, ljubezen do svete naše domovine, ljubezen do rodne grude, ljubezen do krajev, kje sem kot brezskrben deček igral prve igre s sodrugi svojimi, ljubezen do milega jezika slovenskega, v katerem mi je govorila v dneh mladosti, sreče in brezskrbnosti mati moja... Kako bi prenašal življenja pezo, ko me ne bi krepila misel, da človek ne živi le sebi, ne le zaradi samega sebe, ampak, da živi domovini svoji, narodu svojemu.”