Ob tajnem dokumentu Udbe: Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst

| 29.01.2014, 14:30 Jože Bartolj

Pred nekaj tedni je izšla knjiga Padle maske, v katerih Zdenko Roter opisuje tudi čas, ko je bil kot oficir Udbe na referatu za kler (2.oddelek, 2.odsek) eden glavnih zasliševalcev duhovnikov. V spominih poveličuje svojo lastno vlogo in razlaga, kako je nasprotoval nasilju, kako se je prijazno pogovarjal s škofom Vovkom in da sta se včasih celo strinjala, kako mu je celo pomagal itd.

Obsoja zažig Vovka na železniški postaji v Novem mestu, vendar se njegova verzija dogodka razlikuje od škofove, drugačen je tudi opis njegovega »obiska« pri škofu po zažigu, ko je odnesel še zadnje dokaze zločina. Seveda hkrati tudi pove, da bodo imena tistih res pomembnih sodelavcev tajne policije iz duhovniških vrst, imenuje jih »globoka grla«, šla z njim v grob. Že ko sem pisala Cerkev na zatožni klopi, sem želela z njim govoriti, kar pa je odklonil, češ da ocena, da je imel »pomembno vlogo na strani oblasti« ne vzdrži kritične presoje in da zato ne vidi koristi za tak pogovor.

Roterjevi spomini ne morejo ostati nekomentirani, že zaradi žrtev komunističnega povojnega nasilja ne. Nasilje se ne omejuje samo na fizično nasilje temveč tudi psihično, nasilje so vse kršitve človekovic pravic, izraz nasilja je vse, kar se protipravno dela z nekom, torej tudi ustrahovanje, vsake vrste pritisk na nekoga za uresničevanje svoje volje oz. zahteve. Ozna/Udba je izvajala nasilje na različne načine, že iz taktičnih razlogov so bili eni surovi, drugi navidezno umirjeni ali celo prijazni, vendar ne zaradi humanosti. Tudi metode teh drugih so bile prav tako izprijene kot kaže strokovni elaborat »Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst« (ARS, AS 1931, SDV, t. e. 3138), ki je bil šele lani spomladi predan Arhivu Slovenije. Je sicer nedatiran, iz besedila pa sledi, da je nastal v času škofa Antona Vovka in dr. Maksimilijana Držečnika, torej prav v času, ko je bil na referatu za kler Zdenko Roter. Služil je kot neke vrste priročnik do osamosvojitve. Izvira iz časa, ko je Udba kljub surovim nastopom, množičnim obiskom predstavnikov Cerkve pri pridobivanju novih sodelavcev začutila večji odpor kot v prvih povojnih letih. Na držo duhovnikov je vplivalo tudi to, da sta se škofa jasno opredelila proti komunizmu in duhovnike utrjevala v zavesti, da je sodelovanje z Udbo moralno neupravičljivo dejanje, proti božji volji in proti volji Cerkve. Vprašanje je, zakaj je Sova zadržala arhivsko gradivo nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki je nastalo pred 17.5.1990, čeprav bi ga po zakonu morala izročiti. Je morda služil obveščevalni službi tudi po osamosvojitvi? Kdo bo odgovarjal za to nepravno dejanje?

Cerkev je po koncu druge svetovne vojne ostala edina organizacija izven Komunistične partije, zato jo je komunistična oblast skušala če že ne uničiti, vsaj podjarmiti. Skoraj ni bilo duhovnika, ki bi ga notranja uprava oz. tajna policija ne zasliševala. Na podlagi resničnih in lažnih, skonstruiranih, moralno in politično »kompromitirajočih« dokazov je Ozna/Udba prisilila številne predstavnike Cerkve in verne laike, da so pristali na sodelovanje oz. na ovajanje svojih predstojnikov, duhovnikov in redovnikov ter svojih bližnjih. Ker je redkokdo sodeloval prostovoljno, je Udba seveda iskala šibke točke, včasih je nekdo tudi pristal na sodelovanje, ker je grozila, da bo se maščevala nad starši, brati in sestrami, nad prijatelji itn. Kljub temu, da je bilo po previdno oceni okoli 80 % gradiva uničenega, so vendar še ostali dokumenti, ki pričajo o tem nasilju nad duhovniki, redovniki in vidnimi laiki. Število sodelavcev Udbe v teh vrstah je raslo iz leta v leto. Udba jih je prisilila, da so podpisali izjave o sodelovanju in da so potem poročali pod lažnimi imeni kot npr. »Francka«, »Marta«, »Viktor Hugo«, »Cilinder«, »Goriški Slavček«, »Srečko Kosovel«, »Kodrič Hilda« itn. Seveda ne smemo pozabiti, da so bili ti sodelavci žrtve nasilja.

Elaborat priporoča drugačen pristop k pridobivanju sodelavcev v duhovniških vrstah kot je bil običajen v prvih letih takoj po vojni, bolj subtilen. Odpravile bi se naj tudi napake, ki so jih organi Udbe delali v odnosu do duhovnikov. Kot »napake« elaborat navaja uporabo neprimernih izrazov proti veri, Cerkvi, Bogu itn. in očitke »ljubavnih razmerij« brez vsakih konkretnih dokazov. Da se bo lahko bolj uspešno pritiskalo na posameznika, se naj delo osredotoči na preučevanje duhovnikovega značaja in dela. Predvsem pa naj se »največja pozornost… posveča naslednjim stvarem: mamon, seksus, alkohol, okupacija«. Da bi se agenturo okrepilo, se bi naj duhovniki razporedili po določenih kategorijah. Razlikovalo naj bi se med zaneslivejšimi, torej tistimi, ki svojega sodelovanja niso nikomur razkrili, tudi ne škofu ali spovedniku, in »dvoličneži«, ki so pristali na sodelovanje iz strahu ali pa, ki sodelujejo z vednostjo škofa ali svojega spovednika ne da bi oblast o tem obvestili. Poleg pravih sodelavcev pa je navedena tudi še kategorija »tihih« sodelavcev, to so bili tisti, iz katerih je Udba črpala informacije ne da bi se ti tega sploh zavedali.

Duhovniki so morali po razgovorih s predstavniki Udbe podpisati izjavo o molčečnosti, vendar se marsikdo te ni držal. Priročnik predvideva odločen nastop proti kršiteljem in tudi nenehno preverjanje sodelavcev po določenih kriterijih, predvsem po zanesljivosti, iskrenosti in predanosti. Priporoča pa tudi, da se sodelavci iščejo v vrstah tistih, ki v Cerkvi nosijo odgovornost, še več, da se odgovorni položaji – kanoniška mesta, tajniki, vodje pisarn, stolni vikarji – zasedejo z »zanesljivimi osebami«. Tako bi lahko temeljito kontrolirali ordinariat. Cilj je bil očitno »organizacijo sodelavcev polagoma vzgojiti v elitno, zaenkrat še ilegalno organizacijo tistih duhovnikov, ki bi bodisi osebno, bodisi samo neposredno zavzeli čimveč in čimbolj važne postojanke v cerkveni organizaciji in ki bi iz teh zavojevanih cerkvenih postojank podprli prizadevanje državne oblasti za utrditev socializma.«

Več komentarjev na Casnik.si