"Čutim s teboj"

Naš pogled | 14.01.2014, 14:37 Petra Stopar

Medtem ko se Slovenija sooča z rekordnim številom brezposelnih in spopada s posledicami gospodarske krize ali natančneje rečeno, s posledicami dejanj posameznikov na visokih položajih, ki so pri svojem delu mislili bolj na svoje interese kot na interese celotne Slovenije, pa je trpljenje ljudi drugod po svetu še hujše, saj vojne in politični nemiri vsak dan prizadenejo življenja na tisoče nedolžnih, predvsem otrok.

Vsak človek se spopada s svojimi lastnimi težavami in skrbmi, vsak bi rad živel svobodno, vsak ima pravico, da si to želi ter pravico do miru in zaščite. V boju s svojimi osebnimi stiskami velikokrat omagamo, obupamo nad svojim življenjem in okolico, čeprav bi se lahko v še tako temni situaciji dalo najti nekaj, za kar smo lahko hvaležni, in bi nam dalo moč, da se poberemo in oklenemo upanja za nadaljevanje poti, za boljše čase.

Vsak si zasluži biti srečen, vsak pa je tudi svoje sreče kovač. V tem starem reku je še kako veliko resnice. Če nam gre še tako slabo, če smo še tako zapuščeni ali potrti, nam Bog ponuja razloge za hvaležnost. Lahko smo hvaležni za to, da še vedno živimo in čutimo, da ne trpimo zaradi spopadov, da imamo dom, kamor se lahko zatečemo, in ljudi, ki nam pomagajo. Lahko smo veseli drug za drugega.

Morda si bo ob teh besedah kdo mislil, da sanjam, da nisem realna ali da sem celo pomehkužena. Ali biti čustven in človeški pri nas res ni zaželeno in moderno? Kot kaže, je pred drugimi žal res treba nenehno dokazovati, da smo neomajni in nedostopni, da nas ne more nič premakniti. Prepričanje »to se pa meni ne more zgoditi« tli kot paradigma v podzavesti psihično, socialno in kapitalsko sposobnih.

Res, da si ne morem predstavljati, kako velike so stiske ljudi. Vem pa tisto, kar čutim sama. In med drugim me resnično prizadene, ko spremljam poročila in slike žrtev, ki po krivem trpijo. Postanem žalostna, a hkrati jezna. Ne mine dan na svetu, da ne bi zaradi sle po oblasti in zaradi dobičkonosnosti trgovine z orožjem umrli nedolžni. Medtem ko ima skupina poslovnežev koristi od prodaje pušk in tankov na vojnih žariščih, so otroci že pri rosnih letih prisiljeni pobijati svoje vrstnike. Kot je še včeraj v nagovoru diplomatom povedal papež Frančišek, »misel na otroke vojake, ubite v vojnah, ali pa misel na otroke, žrtve trgovine z ljudmi, vzbuja grozo«.

Danes lahko znova zasledimo tragično vest: Južni Sudan – več kot dvesto beguncev utonilo v nesreči trajekta med begom iz mesta, kjer potekajo etnični in politični spopadi. Še en zastrašujoč podatek prihaja s strani Organizacije Združenih narodov: Skoraj petim milijonom prebivalcev Južnega Sudana letos preti nevarnost lakote.

Med žrtvami nesreče trajekta na Nilu in drugod so tudi otroci, ki nikoli ne bodo mogli uresničiti svojih sanj in dobiti priložnost, da naredijo ta svet boljši. Zakaj, se sprašujemo. Zakaj morajo trpeti in tega človeško srce ne zazna? Politika sicer vedno išče pot, vedno išče rešitve, da bi se vzpostavil mir. A koliko življenj mora ugasniti, da se resnično zgane? Tu ne mislim na rešitve, kot je na primer vojaško posredovanje tretje države v konfliktu, ampak na spremembo znotraj samih ključnih oseb, na vzgib, ki bi omogočil doseganje sporazuma o miru. Papež, ki v svojih nagovorih vedno najde preproste besede in s tem pritegne človekovo pozornost, je včeraj tudi spomnil na to, da je »grožnja miru kršenje dostojanstva vsakega človeka« in da smo še vedno priča »brezbrižnosti, ki je posledica izgube občutka za bratsko odgovornost«.

Današnje generacije so ob pomanjkanju iskrene človeške topline, obkrožene s hedonistično in materialno-potrošniško družbeno usmerjenostjo, kot otopele ob tem, ko slišijo za trpljenje soljudi. Medtem ko nekateri posamezniki prihajajo iz družin, kjer so na prvem mestu vrednote ljubezen, zdravje in zaupanje, pa so se drugi naučili zgolj spretnosti ravnanja z materialnim premoženjem in bili poučeni, da vsak človek dela zgolj za svojo korist, zato mora biti pretkan tudi on, da se že vnaprej zavaruje. To ni nič drugega kot obrambni zid pred porazom in grenkim spoznanjem, da je tudi sam krhek in osamljen.

Na srečo ima Slovenija na nacionalni ravni, ko gre za človekoljubno pomoč, odprto in veliko srce. Znamo dati, a velikokrat je to t.i. dar uboge vdove, kot potrjujejo v humanitarnih organizacijah. Jaz verjamem v ljudi in v njihovo dobroto, verjamem, da jih veliko v globini srca čuti z mano ter zna pristopiti k sočloveku z besedo sočutja. Ker ravno to je tisto, kar danes močno potrebujemo – sočutje. »Čutim s teboj, poslušam te, želim te razumeti.« Tako bi morali delovati tudi politiki. V želji po sporazumevanju, ne po premagovanju.