Obračuni in načrti

| 20.12.2013, 17:49 Tanja Dominko

Ob koncu leta je ponavadi čas za pripravo obračunov. No, tudi čas za pripravo načrtov, ampak ti bodo še malce počakali. Ko se oziramo v minule mesece, nas obhajajo različni občutki.

Potem ko smo dočakali pretrese v civilni družbi z množičnimi protesti na mestnih ulicah, pretrese na političnem parketu, menjavo vlade, večkratno menjavo ministrov, sprejem nič kaj prijazne davčne zakonodaje, javno objavo dolgega seznama davčnih dolžnikov, razsodbo v zadevi Patria, slovo od vodstva protikorupcijske komisije, številne akcije kriminalistov v javnih ustanovah in razkritje bančne luknje se lahko vprašamo, ali smo še optimisti, ali še ohranjamo upanje, da bomo nekoč živeli boljše. Tisti, ki se iz meseca v mesec spopadajo z razgovori za službo, od katerih se nič ne zgodi, ki iz meseca v mesec trkajo na vrata zdravnikov, pa so še kar naprej bolni, saj zdravnik za ugotovitev njihove diagnoze nima ne časa ne znanja, tisti, ki iščejo partnerja, pa so že počasi dobili občutek, da so ljudje ali zasedeni ali pa enostavno nezainteresirani za odnos, ki terja ljubezen; vsi ti verjetno že obupujejo. Toda ali bo obup pomagal? Bo premaknil stvari naprej? Pošten odgovor je: ne. Tudi upanje je za premike v družbi in v zasebnem življenju premalo. Potrebno je mnogo več. Potrebna je akcija, potreben je poseg, končanje dosedanje prakse, ki se je izkazala za neuspešno, in začetek nove, drugačne, čeravno ne vemo, kaj bo prinesla. Poglejmo podrobneje.

Ali upamo, da bomo na političnem parketu dočakali spremembe, da se bo zgodil preobrat, da bomo dobili politike, ki bodo skrbeli za narod in proračun države, ne le za svojega in za zakone, ki bodo koristili lobijem? Kot posamezniki nanje ne moremo kaj dosti vplivati. Lahko opozarjamo v medijih, v pismih bralcev, lahko se opredeljujemo v anketah, predvsem pa se lahko odločamo na volitvah. A ko pride do njih... se kaj hitro lahko zgodi, da vedno znova nasedemo lepim obrazom in všečnim obljubam, pozabimo pa, kaj nas je jezilo v mandatu, ki se izteka. Pamet v roke torej, ko je čas za to, a roko na srce, ob dejstvu, da politikov spremeniti ne moremo, je pretirano ukvarjanje z njimi metanje energije skozi okno.

Gremo naprej. Zdravniki in njihovo delo. Mnogi si zanj zaslužijo iskreno priznanje in občudovanje. Pa ponavadi to niso tisti, ki polnijo naslove in se njihove police šibijo pod raznimi stanovskimi priznanji. Več ko je priznanj, manj je ponavadi časa za človeka, več kot je funkcij pri nekem zdravniku, manjkrat ga bomo srečali v njegovi ordinaciji, saj bo na njegovih vratih le list z obvestilom o odsotnosti. Nikoli mi tudi ne bo jasno, kako je lahko nek direktor zdravstvenega doma najbolje plačan človek v javnem sektorju. Če je tak superman, zakaj še ni postal minister? Morda zato, ker bi zaslužil premalo? Retorično vprašanje. Vesela sem, da se je preiskovanje korupcije začelo tudi v zdravstvenem sistemu, saj je bilo opozoril, da do nje prihaja, v minulih letih premnogo, da bi lahko stvar mirno opazovali. Natanko se spomnim oddaje izpred več kot desetih let, ko sem v studiu gostila odgovorne za zdravstvo- tako predstavnika ministrstva, kot sindikata in zbornice. Na vprašanje, kako je v zdravstvu z modrimi kuvertami, so se vsi po vrsti spogledovali, odkimavali, češ da do tega pa res ne prihaja. Problem je, ker nihče o tem doslej ni hotel javno spregovoriti, saj so imeli vsi korist. Pokažite mi nekoga, ki bo pri zdravniku v zameno za napotnico pustil kuverto in to prijavil policiji. To se ne bo zgodilo. Zakaj so imeli nekateri večkrat pravico do rehabilitacije v zdravilišču, drugi nikoli, čeprav s praktično identično kartoteko. Ampak ljudje se bojijo, da bo, če se bodo oglasili, le še slabše, zato raje molčijo in potrpijo. Ko se pogovarjaš neformalno, vsi v en glas tulijo čez zdravstveni sistem, ko vklopiš mikrofon ali kamero, ni nikjer nikogar. Kako nenavadno. Ampak, če ni glasnih opozoril, sprememb ne moremo pričakovati. Še dobro, da obstajajo ljudje, kot je Erik Brecelj, pa tudi Boris Pleskovič, ki se kljub številnim grožnjam upajo oglasiti in udariti po mizi. Ter tudi prijaviti policiji. Res me zanima, kam bodo preiskave korupcije v zdravstvu privedle? Se bodo kolegi teh zdravnikov, ki so izpostavljeni, upali oglasiti in bodo povedali resnico, ali pa se bo znova potrdilo, da vrana vrani ne izkljuje oči?

Podobno se dogaja marsikje drugje. Denimo na številnih delovnih mestih. Kritike čez šefa se poslušajo marsikje, po številnih hodnikih, a ljudi, ki bi si upali povedati naglas, je malo. Čeprav šef s svojo ekipo vleče podjetje v brezno, ni nikogar, ki bi na to opozoril. Boji se za svojo službo. Kako nenavadno. A ne ogrozi le svoje, temveč tudi številne druge, saj se podjetju pač ne bo pisalo dobro. Poznate morda fenomen, da bi se ljudje torej zaposleni, med seboj povezali in skupno nastopili z enotnim stališčem proti vodilnemu kadru? Morda v filmu, v realnosti žal ne. A breme odgovornosti za dobro delo podjetja je na vseh nas. In zato tudi ne bi smelo biti neobičajno, da bi ljudi, ki podjetje potiskajo v nevarne vode, s te ladje odstranili. Delodajalci oziroma lastniki bodo rekli: rigidna zakonodaja, trg dela je preveč tog. Ampak nekaj je vendarle treba spremeniti. Take utemeljitve poslušamo že predolgo in nenavadno je, da rešitve ni. Morda pa imam idejo- podjetje, ki je denimo v krizi, bi morali za en mandat prevzeti sindikalisti. Morda bi čez čas začeli drugače gledati na zakonodajo. Gospod Semolič, kaj pravite? Znate voditi podjetje ali znate samo komunicirati z mediji in vztrajati na svojih okopih? Ki, roko na srce, nikomur ne koristijo.

Kakorkoli, leto 2014, naj vam, drage poslušalke, cenjeni poslušalci, ne pokloni samo upanja, ampak naj vam da moči za akcijo, za voljo in moč, da bomo vsi skupaj vrednote v družbi spet postavili na svoje mesto. Ko bo denar postal sredstvo, ne cilj, ko bo delo postalo veselje, ne suženjstvo, ko bo kolega v službi naš partner, ne tekmec, ko bomo plačevali svoje račune, ne pa tujih, ko bomo začeli dolgove vračati, ne le jemati. Leto 2014 bo za Radio Ognjišče praznično in mi se svojih rezultatov veselimo, imamo kaj pokazati. Ko bi za vsako podjetje lahko rekli tako.