Si še upamo upati?
| 03.12.2013, 15:01 Blaž Lesnik
V zadnji mesec leta Gospodovega 2013 smo vstopili, leta, ki ga vraževerni zlahka vzamejo za svojega. V naslednjih dneh in tednih starega leta bomo delali in poslušali analize, obračune in sklepe, ki bodo vse prej kot spodbudni. V predoru, kjer smo se znašli, potem ko je gospodarska kriza udarila svetovno gospodarstvo, se zdi vse bolj temno in zapleteno. In le še slepi (in sleparji) za vse to krivijo razmere od zunaj, ki naj bi sprožile plaz domin.
Spominjam se pogovora z domačo podjetnico, ki je takrat, pred petimi leti trdila, da se pri nas recesija ne bo poznala. Da je premajhno in premalo pomembno slovensko gospodarstvo in da bo šlo vse mimo. Verjetno je tako mislil še marsikdo. Danes, ko je stanje obrnjeno in ostajamo v recesiji samo še mi in Ciper (celo Grčija naj bi prihodnje leto splavala), pa je jasno, da je na površje prišlo in še prihaja vse tisto, kar ima korenine v naši zgodovini in je torej tipično naše. Nekaj, s čimer Slovenija ni prekinila, ko bi morala: ob osamosvojitvi in prehodu v demokratični sistem.
Danes smo izvedeli, da je največji padec na lestvici korupcije doživela prav Slovenija. Prejšnji teden je odstopil celoten senat protikorupcijske komisije. Tudi nedavni odstop obeh ministrov je tesno povezan s korupcijo. Gospodarski minister Stepišnik je kot prvi v službi države skrbel za svoj žep in bo lahko zdaj, ko je ostal brez te službe, še naprej "uspešen" podjetnik. Minister za zdravje Gantar pa naj bi bil prvi minister, ki je ob odstopu javno priznal obstoj korupcije v zdravstvu. Je torej korupcija vrh slovenskega ledenega Triglava ali nas 13. decembra čaka še kakšna streznitev, za katero si sicer vlada obupno prizadeva, da bi jo omilila in vnaprej preprečila mastno tiskane naslove na petek trinajstega: "Trojka prihaja v Slovenijo"?
V teh dneh, ko je nad nami obsežno območje visokega zračnega pritiska in je vreme za uživanje v razgledih idealno, si želim, da bi se lahko povzpel visoko nad vso pritlehnost in temno realnost sedanjega tavanja v predoru. Z visokega razgledišča bi lahko pogled uprl tako daleč naprej, da bi mi morda uspelo pogledati, kakšno bo življenje v Sloveniji čez deset ali dvajset let. Kaj mislite, da bi uzrl? Si upamo v tem temnem predoru sploh še upati? Si upamo pričakovati, da bodo korenine preživelega sistema končno izpuljene in da bomo takrat res živeli v boljši, plemenitejši in pravičnejši družbi? In še dlje bi bilo verjetno potrebno pogledati, da bi na naših tleh zagledali uresničevanje takšne politike, kot jo je v svoji prvi apostolski spodbudi Evagelii Gaudium opredelil papež Frančišek, namreč da je sicer "tolikokrat zaničevana politika zelo visoka poklicanost, ki je ena izmed najdragocenejših oblik ljubezni, saj išče skupno dobro". Ali je mogoče, da bomo kdaj splošno sprejeli in kot družba živeli tak koncept politike, ki bi moral biti samoumeven?
Vem, daleč smo, saj danes pri marsikaterem "uspešnem" politiku velja: fasada je vse, kar obvlada. Pomembna je pravilna medijska izpostavljenost, zanima nas izgled najlepšega mesta na svetu, kako je z umazanim ozadjem, številkami in dolgom, ki ga ustvarjamo našim pravnukom - to pa je povsem nezanimivo. Bleščati se mora, in to tukaj in zdaj.
In bleščalo se bo – kljub recesiji in težkim časom. V splošnem občutku apatije in praznega "veselega decembra" je toliko bolj pomembno najti pravo usmeritev in pogum za upanje. Iz upanja, ki ga kot narod neizmerno potrebujemo, bomo lahko črpali moč za dejanja in spremembe. Pogum bo pomagal pogledati pod bleščečo fasado, ki jo včasih bolj drugič manj načrtno sestavlja naša medijska pokrajina, saj verjamem, da smo je vsi naveličani. Ob današnjem godu zavetnika misijonarjev Frančiška Ksaverija mi na misel prihaja tudi neizmerno upanje in vztrajnost, ki ju premore misijonar Pedro Opeka, ko že toliko let išče in verjame v svetlobo za vse najbolj odrinjene na smetišča tega sveta. Močan zgled je vsem, tudi nam, ki morda bolj medlo slutimo, manj vztrajno pričujemo in pri pričakovanju obupujemo.
V zadnji mesec leta smo vstopili s prvo adventno nedeljo. Naj bo to res čas pričakovanja, budnosti in stopnjujočega se veselja. Kljub vsem vrtincem političnega dogajanja (ki se bodo očitno v prihodnjih dneh še stopnjevali), se ne ustavljajmo pri podrobnostih, ki nas samo raztresejo in tiščijo v apatijo. Resnice tam ni. Ne razodeva se kot nekaj pompoznega, samovšečnega in navzven privlačnega – prihaja nebogljena, prezrta, preprosto položena v jasli. Naša odločitev je, ali jo bomo sprejeli in širili naprej.
