Mehmedalija Alić in Milena Miklavčič
Bošnjak v slovenski Srebrenici
Jože Bartolj
Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšlo delo z naslovom “Nihče” avtorja Mehmedalije Alića, doma najbolj znanega kot rudarskega strokovnjaka pri raziskovanju Hude jame. Izid je pospremil tudi pogovor z avtorjem na nacionalni televiziji.
Zelo berljivo delo obsega pet zgodb: spomin na skromno, a lepo otroštvo v Bosni; odhod mladega fanta na šolanje v Slovenijo; izkušnja Srebrenice, kjer Mehmedalija Alić izgubi dva brata; boj izbrisanega za pravice; delo v Hudi jami.
Ko bralec knjigo odloži, si sprva reče: to je zgodba o resnično dobrem, plemenitem človeku. Potem se zamisli nad bolečinami in trpljenjem, ki jih je prestal: nad težkimi gmotnimi razmerami, v katerih je odraščal; nad pogosto hladnim sprejemom tujega delavca, še pravzaprav otroka, tudi nad izkoriščanjem v Sloveniji; nad dolgo potjo od izbrisanega do državljanstva (pri čemer Mehmedalija Alić ne kaže nobenega revanšizma, kakor ga je čutiti pri nekaterih drugih izbrisanih, ampak je tudi v pogovoru z Lidijo Hren na TVS pokazal celo delno razumevanje, za to, da je do izbrisa v tistih časih prišlo); bralca gani bolečina za v Srebrenici ubitima bratoma, od katerih trupla enega sploh še niso našli. In vsa ta bolečina je napisana brez maščevalnosti, iz nje veje plemenitost, duhovna zrelost, s katero je avtor presegel svoje boleče izkušnje.
Nekaj naukov zre iz tega dela za Slovenijo:
Prvič, spominja nas, da moramo v naši nacionalni zavesti najti prostor za vse tiste slovenske državljane, priseljene iz drugih držav nekdanje SFRJ, ki so pomagali graditi to, kar je do nedavnega bila slovenska zgodba o uspehu. Nekakšen poskus tega se pravzaprav že dogaja, a v popolnoma napačni smeri: v smeri oživljene nostalgije po Jugoslaviji in Titu (razstave o Titu, Titove kuharice in monografije), nekritičnega odnosa slovenske zunanje politike do držav nekdanje Jugoslavije (kar se kaže v težavah glede sukcesijskih vprašanj), pretiranemu poudarjanju in politiziranju problema izbrisanih ter s konceptualno zgrešenimi pobudami za “manjšinski” status državljanov jugoslovanskih narodnosti, na katere vlada ne najde pravih odgovorov.
Drugič, Mehmedalija Alić nima nič ne s partizani, ne z domobranci; ni etnični Slovenec in vsaj po kulturnem okolju, iz katerega izhaja, musliman. Pa vendar je bil potreben on, da je v slovenski javnosti naredil povezavo med Srebrenico in Hudo jamo. On je tisti, ki je na glas povedal, da je za zločinoma bil podoben um, podoben duh. Ta mož, ki je izšel iz preprostih, skromnih bosanskih razmer, nam je prišel povedat to, kar so mnogi v Sloveniji sicer čutili, a je bilo politično nekorektno povedati.
Po branju si zaželim, da bi mu, kot Slovenec, povedal naslednje: se mu zahvalil za njegov gmotni doprinos za Slovenijo; se mu opravičil, za vse ksenofobne izkušnje v Sloveniji; se mu opravičil za izbris in se mu hkrati zahvalil, da je do neke mere to dejanje znal razumeti in ni hotel postati plen v rokah tistih, ki iz vprašanja izbrisanih kujejo politične ali finančne dobičke; se mu zahvalil, ker nam ta – sedaj v polnosti pripadnik slovenske nacije, v polnosti Slovenec – pomaga senzibilizirati “avtohtone” Slovence pri razumevanju njihove lastne zgodovine, njenih najtemnejših poglavij. Mehmedalija Alić je dobesedno zlezel v brezno naše zgodovine in našega duha, v slovensko Srebrenico.
Več komentarjev na Casnik.si
