Lenart Rihar
Človeku je lahko Hitler všeč ali ne
Jože Bartolj
S tovrstno poniglavo krilatico prireditelji splavljajo razstavo o pošastnem jugoslovanskem diktatorju, ki ima samo med vojno na svoji mesarski vesti na desettisoče slovenskih življenj obeh spolov in vseh generacij. Po vojni pa se na njegovo odgovornost med drugim zapisuje:
blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;
obstoj 8 večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;
obstoj 4 kazenskih taborišč za prisilno delo
obstoj blizu 20 taborišč za »poboljševalno« delo in za »družbeno koristno« delo;
okoli 17.000 beguncev, ki so ob koncu vojne leta 1945 pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo;
okoli 16.000 političnih obsojencev;
okoli 25.000 političnih zapornikov;
blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;
izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko.
Komur grozljive številke ne grejo do živega, naj si za njimi poskuša predstavljati človeške usode. Vsaj nekaj tragičnih usod … vsaj eno samcato … Če ne zaleže, človečnosti v njem ni in naj gre pač za prostovoljca na Gospodarsko razstavišče in naj še naprej časti Hitlerja in Broza. Pri tem, če je Slovenec in ju s tega vidika meče v isti koš, dela krivico prvemu. Čeravno upravičeno do kraja prekletemu. Tudi na slovenskem je Hitler zanetil vojno in s tem omogočil prevratnikom, da so se izživljali nad svojim narodom: z neposrednim revolucionarnim nasiljem, z izsiljenjem državljanske vojne in s provociranjem okupatorskega maščevanja nad civilnim prebivalstvom (NOB).
Nekaj izsledkov zgodovinarja dr. Milka Mikole sem v gornjih alinejah prepisal iz povsem sveže knjige Odstiranje zamolčanega, ki je bila v torek predstavljena na Študijskem centru za narodno spravo. Gre za obsežen zbornik s približno tridesetimi prispevki, večinoma s področja zgodovine in arhivistike. Že bežen prelet vsebine nam predoči, kako knjiga ne glede na svojo zajetnost ter ne glede na relevantnost in zaokroženost prispevkov pravzaprav kaže brezmejna polja še neraziskanega. Po teritorialnem, vsebinskem in panožnem ključu. Usvojitev nekaterih poglavij te knjige bi moralo zadoščati, da bi postal projekt Broza na Razstavišču tudi v najbolj zatohlih možganih misija nemogoče.
Vendar te vsebine težko pridejo do posameznih bralcev, pot v splošno zavest družbe pa jim zastavljajo nepremagljive sistemske ovire, ki jih vedno znova naštevamo: ideološko šolstvo, mediji, sodstvo, gospodarstvo itd.. V optimističnih začetkih tranzicije smo mislili, da bo preobrazba v svobodno mentaliteto prišla sčasoma, danes pa vse več ljudi ugotavlja, da namesto tega polzimo nazaj v enoumje. Tuintam se sliši celo glas, da nas bo streznila šele nova katastrofa. Kdo pa lahko razume družbo norcev, ki tik pred verjetnim zdrsom v veliko krizo malikuje tisto, kar jih vanjo peha? Če kdo teh besed ne bo razumel, mu recite, naj se ozre po kaki deželi severno od nas, ki ji je bilo prizaneseno z brozi, kardelji in kučani; naj le preštejejo, koliko lukenj imajo tam v proračunu, v denarnicah in na cestah.
Na isti torek, ko je bil predstavljen omenjeni zbornik, je Ljubljana gostila zadnje čase sila znano pisateljico Majo Haderlap, ki tudi prihaja iz severne sosede. Klepet z njo je bil na nivoju, ki je primeren in simpatičen največ za pol ure, zahtevnejše vsebine, ki jih nastavlja njeno pisanje, pa v dveh urah niso prišle na vrsto. A izvedeli smo, da so Korošci pisateljico v burnem slogu sprejeli za svojo šele potem, ko je uspela v nemškem svetu. Gospa je verjetno preveč obzirna, da bi situacijo preslikala na Slovenijo, ki jo je evforija zajela po natanko istem vzorcu … A ta notranja revščina »lubih Slovencev« je morda tudi možnost rešitve. Nekoč, upajmo da brez vmesne katastrofe, bo vendarle prišel čas, ko bosta Evropa in svet primerneje in odločneje ocenila boljševizem. In potem, če bodo totalitarne korenine dovolj nagnite, se bo tudi pri nas kar naenkrat ugotovilo, da cmokanje v krvavi Broz-gi ni vredno človekovega dostojanstva. In začelo se bo navdušeno tekmovanje, kdo je prej in temeljiteje dojel, da je komunizem še dosti večje zlo od nacizma.
Več komentarjev na Casnik.si
