Mladinski dan na Pristavi
Mladinska dneva v Karapačaju in na Pristavi
| 16.10.2013, 08:39 Matjaž Merljak
Mladi v dveh slovenskih domovih v Velikem Buenos Airesu, v Karapačaju in na Slovenski Pristavi, so v zadnjih tednih pripravili svoja srečanja, t.i. mladinskih dan. Tako so ohranjali dediščino svojih dedov in staršev. Na Pristavi so po tradiciji poskrbeli za kulturni program in tudi za obilo smeha.
Zadnjo nedeljo v avgustu so mladi iz Carapačaja pripravili mladinski dan, kot vsako leto … Dobro, kot vsako leto v resnici ne, saj ga nekajkrat ni bilo. Letos so pa to vzeli kot moralno dolžnost, saj so šteli prav petdesetega.
Po nekaj mesecih priprav (predvsem intenzivne zadnje tedne), so končno imeli urejeno in načrtovano kako bo potekal ta edinstveni dan. Začeli so zgodaj zjutraj s tekmovanjem v odbojki. Letos so bile žrtve zgodnje nedeljske budilke dekleta s Pristave, ki se že ob osmih, kljub nizkim temperaturam, igrale proti domačemu moštvu.
Ob enajstih so ob dviganju zastav zapeli argentinski in slovenski himni, nato pa v dvorani imeli mladinsko sveto mašo. Daroval jo je g. Marjan Bečan iz Nemčije, ki nas vsako leto ob tem času obišče.
Po maši so se tekmovanja nadaljevala, ravno takrat ko je iz kuhinje začel prihajati vonj po dobrem mesu in krompirju. Kosilo je bilo napovedano za ob enih in tako je tudi bilo.
Popoldan je za nekatere potekal ob razgovoru pri mizah v dvorani ali na dvorišču, drugi so gledali odbojko, spet drugi pa kramljali in si žejo gasili ob šanku.
Turnir se je končal in zmagovala so dekleta iz San Justa, zmagovalci pa so bili fantje iz Slomškovega doma. Nato so se pa spet zbrali v dvorani Doma, tokrat za kulturni program.
Kot se spodobi ob takih okroglih jubilejih, so se letos spominjali na vse lepe trenutke, ki so jih doživeli na mladinskih dneh v zadnjih letih. Med oddajo nagrad v obliki srebrnih kozarčkov slanih palčk (pravi klasik carapačajskega bara) so se prikazovale na ekranu scene starih kulturnih programov, razdeljenih v razne kategorije: plesi, filmi, prizori, glasbeni nastopi ... Vse sta vodila mlada napovedovalca v gala oblekah in oddajala nagrade prav tako oblečenim nagrajencem - članom mladine, ki so sodelovali pri originalnemu nastopu oziroma filmu.
Vmes je prišlo do tega, da v resnici letos ni 50. mladinski dan (saj je prvi bil leta 1966), ampak se je nekje vmes štetje prekinilo in preskočilo za nekaj let. Pa nič zato. Mladi so v domu vedno sodelovali in se družili, prav od ustanovitve leta 1960. Se pravi, da ni pomembno, če je letos 50., 44. ali 53. mladinski dan. Edino važno je to, da se mladi zbiramo in še vedno gojimo slovenstvo in prijateljstvo v zdravem vzdušju in, da podajamo naslednjim rodovom upanje za nadaljnje delo še drugih petdeset let, če Bog da.
Program se je končal, na oder je pa stopila skupina Zlatorock, ki je takoj navdušila vso publiko s svojim igranjem. Prav do polnoči so peli in se pogovarjali ob polnih kozarcih in krožnikih, dokler ni vsak začel počasi odhajati domov po dolgem in napornem dnevu.
Mladi iz Carapačaja so hivaležni vsem, ki so pomagali pred, med in po mladinskem dnevu, predvsem pa vsem, ki so jih obiskali in z njimi delili veselje ob takem praznovanju. Na še mnoga leta; na zdravje!
Malo za tem so imeli svoj dan tudi mladi na Slovenski Pristavi. To je bilo v nedeljo, 15. septembra. Kljub kilavim vremenskim izgledom so zagnani športniki začeli že zjutraj in odigrali nekaj tekem. Sledil je pozdrav in dviganje zastav na pristavskem dvorišču, nato pa smo se zbrali pri sveti maši. Poglobili smo se v skrivnost neskončnega Božjega usmiljenja, ki se nam razodeva prek prilike o izgubljenem sinu. Ob ubranem petju pristavske mladine smo obhajali mašno daritev, hvaležni, da se Jezus nikoli ne utrudi odpuščati, ampak nas vedno znova vabi na svojo gostijo. Sklenili smo z molitvijo, naj Bog začne spreminjati svet tako, da najprej spremeni vsakogar izmed nas.
Duhovni hrani je sledila še telesna - kuharji so se izkazali, postrežba je bila nadvse prijazna! Marsikdo je še dolgo obsedel v prijetnem klepetu ob dobri družbi. Medtem so najbolj zagnani še vedno vztrajali v dežju, blatu in vetru, da bi do konca izvedli športne igre. Pa se ni izšlo! Dekleta so predčasno končala, fantje pa bodo finalno tekmo izvedli v kratkem, na kakšen lep pomladanski večer.
Nestrpno smo že pričakovali kulturni program, saj smo si, kot po navadi na Pristavi, obetali obilo smeha. In res ga je bilo veliko! Mladenič Ramon, kraljevi sin, je v igri, ki jo je pripravila pristavska mladina, dobil nalogo, da si v enem letu najde dekle, s katerim se bo poročil, sicer bo vsa dediščina prešla v roke pretkane komisije. Ramon je tako vsak mesec spoznal po eno dekle, ki je imelo lastnosti posameznega meseca, kot ga poimenujejo in doživljajo v Sloveniji.
Dekle prosinca (januarja) je neprestano prosilo, februarsko (svečan) ga je prestrašilo z ezoteričnimi svečami, sušec (marec) je prinesel suho in pusto mladenko, dekle malega travna (april) pa je bilo še otrok. Med obiskom brstečega dekleta velikega travna je Ramonu ravno zazvonil telefon, cvetoče junijsko dekle (rožnik) pa je moralo oditi, še preden jo je spoznal. Julijo (dekle meseca julija) mu je Koledarček pred nosom speljal, saj sta skupaj odšla na morje. Sreča res ni bila na Ramonovi strani! Veliko dekle velikega srpana (avgust) je bilo sicer lepo na pogled, a je kot vélika sestra samo ukazovalo - neznosno! Septembrska (mesec kimavec) je vsemu le kimala, da se ji je skoraj zlomil vrat, sledilo pa ji je dekle meseca vinotoka, ki je ubogega Ramona nehote opijanilo, saj ni znal »kulturno« piti vina. Novembra (listopad) je v Sloveniji že precej hladno in listje odpada z dreves.Tako so z dekleta odpadali tudi listki, na katerih je imelo napisano vse, kar si je moralo zapomniti. Le listek, na katerem je pisalo, zakaj je prišlo k Ramonu, je nekje izgubilo … December je mesec kolin, mladeniču pa je prinesel dekle, ki ji dobro kuhanje ni delalo težav, a kaj, ko je bila pripravna tudi za vsakršno klanje živali!
Ramon se je ustrašil, da bi še njega zaklala! Bil je torej v škripcih - po letu dni še vedno ni imel žene! A glej, poklicali so Vilo Viki, ki je rešila težavo: Letu je pričarala še en mesec - »pristaver« ali po slovensko »mogočni ombu«. Ta je Ramonu končno pripeljal dekle, ki je bilo primerno zanj. Oba sta si namreč prizadevala, da bi ohranila dediščino svojih prednikov - dekle bi rado ohranilo slovenstvo, Pristavo in skupnost, Ramon pa družinsko premoženje. Kraljeva dediščina je bila torej rešena!
Mladina se je zahvalila vsem, ki so pomagali izvesti mladinski dan, nato pa smo se preselili v spodnje prostore ter še dolgo klepetali in plesali.
Pristavska mladina si želi, da bi bila tudi dediščina naših dedov in staršev rešena - da bi jo še dolgo ohranjali, se družili na Pristavi in vztrajali v zvestobi slovenski skupnosti!
