dr. Janez Juhant
Ob Lipi sprave spominska slovesnost za žrtve revolucije in vojne
Slovenija Marta Jerebič
Ob Lipi sprave na Žalah v Ljubljani je včeraj popoldne potekala spominska slovesnost za vse žrtve revolucije in vojne. Zbrane je nagovoril akademik profesor dr. Janez Juhant.
Praznik vseh svetnikov in spomin rajnih nam odpirata središčna vprašanja bivanja, življenja in smrti. Človeška izročila, misleci in umetniki izražajo pomen teh dni, vsi pa se na tak ali drugačen način opredeljujemo do temeljev svoje biti in si vsekakor želimo, da bi zanamcem ne zapustili prehudih bremen, da bi se nas lahko hvaležno spominjali. Tudi Bog ne bo: »njegovega imena … izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bo priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli.« beremo v Razodetju (5,4) To vero gojimo ob Lipi sprave, zato vztrajno kličemo v spomin vse zamolčane, pozabljene in izbrisane in sebi in drugim obujamo vest: Dokler ne bo dostojno pokopana zadnja žrtev iz Hude jame, Kočevskega roga ali katerega koli druge tankovskega ali drugačnega jarka, ne bomo živeli v miru. Da pa bo dostojen pokop in spravo lahko opravila država, se mora prebuditi človeškost v vseh srcih državljank in Slovencev. Kakšni ljudje so torej, ki odhajajo, ne da bi se javno spravili s svojimi žrtvami? Kam nas bo odpeljalo toliko nasilje, prezir in sovraštva med nami? Zakaj laž in prevara tako trdovratno zapirata oči v nebo vpijoči resnici? In kakšna družba smo, da ne uredimo pokopov, spominskih obeležij in dostojnih spomenikov? Kdaj bo narodova zgodovina zapisala usode nedolžnih, kdaj jih bomo brali v učbenikih in se jih bo dostojno spominjala politična, medijska in kulturna srenja? In kdaj bo oblast sprejela vse korake, da to uredimo? Kako vendar, če tisti, ki si lastijo Trubarja teptajo ravno to, kar mu je bilo sveto: resnica in pravičnost.
A dokler ostaja naša država utemeljena na umoru, sprava ni mogoča. Leta 1990 smo sicer verjeli, da bosta domovinska ljubezen in sloga premagali zločin. A žal se še bolj razrašča mit revolucije in bratomorne vojne, ki je tolikim Slovencem, ki so ljubili domovino in bili zanjo pripravljeni umreti, vzel življenja, na domobranski ali na partizanski strani. Njegove žrtve so bili med vojno in po njej tudi nešteti, ki niso bili na nobeni strani, a so služili domovini z zvestim in poštenim delom ter zavzemanjem za resnico in pravičnost. Žrtve pa so bili in so še tisti, ki so izgubili svoje domove, lastnino ali morali v tujino, da so si rešili življenja. Žrtve so za vedno ostrašeni in od vsega gorja prizadeti otroci iz Petrička, Sterntala in drugih krajev, ki so odraščali brez staršev in niso mogli živeti normalnega življenja niti povedati svoje bolečine ne svojim bližnjim ne drugim. Kdaj bomo zbrali in zapisali v našo zgodovino in literaturo vse te žalostne zgodbe človeških usod v spomin in opomin prihodnjim rodovom?
Državo še vedno bremenita umor in samomor, ker državljani nimajo podlag za normalno življenje, delo in razvoj niti ne pravične plače za svoje delo. Na obroke nam umirajo številni, ki se selijo v tujino, da bi tam zaživeli svobodno in ustvarjalno, saj v naših družbeno-političnih pogojih tega ne morejo. In mit polpreteklosti še kar naprej ustvarja žrtve. Tisti, ki so nas že oropali in nam vzeli prihodnost, zdaj nalagajo nesorazmerna bremena vsem, ki si s lastnim trudom ali upravičenimi denacionalizacijskimi postopki ustvarjajo pogoje za normalno življenje in delo, medtem ko si roparji pilatovsko umivajo roke. Kakšna družba pravičnosti je to, v kateri nam jemljejo blaginjo in nas pehajo v prihodnost brez razvoja in upanja? Ali nam tolike žrtve polpreteklosti ne sprašujejo vesti, da bi zaživeli človeško? Kakšni so to ljudje, ki jim za oblast in uživanje niso mar nove in nove žrtve?
Sestavni del krščanske kulture, ki je do nedavna oblikovala naš slovenski prostor, je da ob smrti poravnamo račune, popravimo krivice, odpravimo spore in nesoglasja ter si odpustimo. Ne samo osebni, pač pa tudi naš skupnostni spomin bomo očistili, če bomo pokopali mrtve, uredili njihove grobove, se z njimi in med seboj spravili. Tako se bomo lahko složno obrnili v prihodnost ter novim rodovom spet vrnili življenje. Takrat bodo rajni našli svoj mir, Slovenke in vsi državljani te države pa spet upanje.
