V Cerkvi na Slovenskem škofje posvetili šest diakonov
Cerkev na Slovenskem | 27.10.2013, 20:30 Marta Jerebič
V Cerkvi na Slovenskem so bila danes potekala diakonska posvečenja. Celjski škof Stanislav Lipovšek je v župnijski cerkvi sv. Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu v diakona posvetil Ivana Hrastnika, Marka Rakuna in člana redovne družbe don Boskovih salezijancev Janeza Suhoveršnika. Novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan je v župnijski cerkvi sv. Petra v Selcih podelil diakonsko posvečenje bogoslovcema Andreju Nagliču in Mohorju Rihtaršiču. Murskosoboški škof Peter Štumpf pa je v župnijski cerkvi sv. Jožefa na Cankovi v diakona posvetil bogoslovca Zorana Carja.
Diakonat je prva stopnja svetega reda. Drugo stopnjo predstavlja prezbiterat (duhovništvo), tretjo pa episkopat (škofovstvo). Diakonsko posvečenje običajno prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) ponovno vzpostavila tudi stalni diakonat kot samostojno službo, ki ga lahko prejmejo samski ali poročeni možje. Diakonska služba je predvsem služba služenja. Diakoni berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo sklenitvi zakramenta sv. zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb. Poslanstvo diakonov se ne omejuje samo na bogoslužje, ampak stopa tudi v aktivno življenje krajevne Cerkve (škofije). Diakoni so poklicani, da tako krščanskim skupnostim kot tudi karitativnim in izobraževalnim ustanovam ponudijo poglobljeno in celostno pomoč. Nekateri delujejo v župnijah, drugi pa na posebnih področjih kot so Karitas, šolstvo, kateheza ali gospodarstvo.
Škof Stanislav Lipovšek: Duhovništvo, povezano s samskim stanom in čistostjo, je dar, ki ga je treba svobodno, prostovoljno in premišljeno sprejeti
"Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda »diakon«, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Sveta Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju Božje besede in pri bogoslužnih opravilih. Diakon v moči diakonskega posvečenja lahko krščuje, deli sveto obhajilo pri maši ter ga prinaša bolnikom in umirajočim, vodi bogoslužja Božje besede, oznanja Božjo besedo pri pridigi in katehezi, kot priča Cerkve je lahko navzoč pri sklenitvi zakramenta svetega zakona, vodi pogrebe, blagoslavlja osebe in stvari, seveda pa najprej veliko moli za Božje ljudstvo in daje zgled vzornega krščanskega življenja," je v Novi Štifti pri Gornjem Gradu dejal škof Stanislav Lipovšek.
V nadaljevanju je spomnil, da tisti diakoni, ki svojo duhovno pot kronajo z zakramentom mašniškega posvečenja, z diakonatom sprejemajo tudi obveznost celibata, t. j. neoženjenost zaradi Božjega kraljestva. "Vedno so se v Cerkvi in izven nje našli ljudje, ki so menili, nekoč in danes, da bi se vsa problematika v zvezi z duhovnimi poklici rešila, če bi se duhovniki lahko poročili. Na prvi pogled se to lepo sliši, v resnici pa je zmota in prevara. Zakaj Katoliška in delno tudi Pravoslavna Cerkev vztrajata pri idealu neporočenih duhovnikov? – Preprosto zaradi podobnosti Kristusu, ki je kot pravi Bog in pravi človek svoje odrešenjsko poslanstvo uresničeval v samskem stanu; ne zato, ker bi podcenjeval družino, ki jo je povzdignil v čast zakramenta svetega zakona, ampak zaradi nedeljene službe in predanosti Božjemu ljudstvu. Res pa je, da mora duhovnik imeti močne družinske kreposti, zakonci na drugi strani pa prav tako kreposti zvestobe in čistosti, drugače so težave. – Med seboj se lahko dopolnjujemo in drug drugega podpiramo. Eno je gotovo. Bogu posvečeno samsko življenje je dar, kot je tudi duhovništvo dar. Jezus je rekel: »Kdor more razumeti, naj razume« (prim. Mt 19,12). Tudi Jezusovim učencem ni bilo vse jasno, zato so ga vprašali: »Mi, ki smo vse zapustili in šli za teboj, kaj bo naš delež?« – Jezus jim je odgovoril: »Prejeli boste stokratno in v delež večno življenje« (prim. Mt 19,27–30). Duhovništvo, povezano s samskim stanom in čistostjo, je dar, ki ga je treba svobodno, prostovoljno in premišljeno sprejeti. Neoženjenost zaradi Božjega kraljestva poznajo tudi druge Cerkve. Elitni pravoslavni duhovniki, menihi in škofje so neoženjeni. Med evangeličani so nekatera duhovniška združenja, ki znova odkrivajo vrednost in pomen celibata. Bratje iz taizéjske skupnosti, ki izhajajo iz evangeličanskega izročila, so samski. Mladi jih zelo spoštujejo."
Preberite nagovor škofa Lipovška v celoti.
Škof Peter Štumpf: Diakon je vedno posvečen za službo škofu pri oltarju
Škof Peter Štumpf pa je pridigi v župnijski cerkvi v Cankovi dejal, da so vse tri stopnje, diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje zakrament, ki posvečenca neizbrisno in za večno zaznamuje za povsem določeno službo v Cerkvi. „Po škofu lahko samo Cerkev izbira in potrdi primernost kandidata za posvečenje. Kakšna je služba diakona? Diakon je vedno posvečen za službo škofu pri oltarju, kjer ljudem oznanja evangelij, pripravi darove kruha in vina za evharistijo, deli sveto obhajilo. Diakon povsod kjer ni škofa, lahko tudi pridiga, krščuje, blagoslavlja novoporočenca pri njuni podelitvi zakramenta svetega zakona. V nekaterih primerih škof lahko dodeli diakona tudi na župnijo, kjer poleg vseh teh svetih opravil še uči verouk, zaročence pripravlja na poroko, starše na prejem zakramenta svetega krsta njihovih otrok ali birmance na prejem zakramenta svete birme. Diakon je posvečen tudi za strežbo pri mizi, kar pomeni, da je njegova posebna skrb tudi za reveže in ljudi v materialni ali duhovni stiski. Zoran bo do duhovniškega posvečenja opravljal diakonsko službo v ljutomerski dekaniji. Na praznik apostolov Petra in Pavla bo zopet stopil pred škofa, da s polaganjem rok, posvetilno molitvijo za duhovnike in z maziljenjem dlani postane Kristusov duhovnik. Z duhovniškim posvečenjem bo prejel oblast darovati sveto mašo, spovedovati in deliti bolniško maziljenje.“
