1. november

Slovenija | 29.10.2013, 19:06

Pred nami je praznik. Kateri? Odgovor da zasedeno parkirišče pred pokopališčem ... Vsako leto znova se sprašujem, če je prav, da ljudje okoli prvega novembra tako množično romamo na grobove, kupujemo rože, urejamo površine, zapravljamo za sveče, aranžmaje ... Pravzaprav se sprašujem, če je prav, da to počnemo le okoli praznika Vseh svetih. Gotovo je skrb za grobove izraz naše povezanosti z ljubljenimi, s tistimi, ki so odšli pred nami, a še vedno čutimo vez z njimi. Izraz naše kulture. Seveda: Ljubezen nikoli ne umre.

Vprašanja, dvomi se pojavijo kak teden po prazniku, ko slana pomori lepoto dragih aranžmajev, ko tone sveč dogorijo in, ko za njimi ostane le umazana plastika z zarjavelim pokrovom. In predvsem potem, ko vse omenjeno čaka na grobu in kliče po novem izrazu ljubezni. Pogosto zelo dolgo. Saj, zakaj pa bi potem še hodili na grob? Sosedov ne bo, župnik me ne bo opazil, nove jakne ne morem nikomur pokazati ... No, ta o novih krznenih jaknah na praznik je iz minulih časov. Danes niso moderne in večina si novih niti ne more privoščiti ... So pa tudi reči, ki so ostale, so bile prisotne nekdaj in so tu še danes. Denimo: poimenovanje praznika.

Dan mrtvih so mu v šoli rekli nekoč. Dan mrtvih mu mnogi pravijo še danes ... In bežijo od misli nanj. No, približajo se ji le, ko kupijo prej omenjena nujna zunanja znamenja praznika. Imam srečo, da me v službi vsako leto znova spomnijo, da je prvi november praznik Vseh svetih, praznik, ko se veselimo z vsemi, ki se radujejo v Gospodu. Praznik večnega življenja in ne objokovanje smrti in neskončno spraševanje o nujnosti konca. A kaj, ko te v dvome lahko spravi marsikaj.

Nedavno sem bil na pogrebu, na katerem je duhovnik govoril le o nesrečnem koncu, o solzah domačih, o »letos še posebej žalostnem prvem novembru« družine, ki se je poslavljala od očeta ... Nobene o svetniški družbi, o večnosti, v kateri bomo združeni. K sreči sem lahko upanje ujel vsaj v svetopisemskem odlomku in psalmih, ki spremljajo obred. Pa sem se vprašal: kako je že z veseljem v prazniku? Zato v komentarju poudarjam in kličem, naj bo prihajajoči praznik, kot piše France Oražem v Letu Kristusove skrivnosti: »vesel praznik, ki vlije veliko tolažbe in poguma vsem, ki so se podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami.

Naj bo prvi november »slovesni godovni dan naših dragih, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7).«

Godovni praznik. Ja, ta izraz bi nam lahko pomagal k veselju, ki naj preglasi Dan mrtvih. Ko namreč goduje kdo od naših dragih, smo veseli z njim, praznujemo. Cela vrsta je različnih navad na predvečer godu. No, v mnogih deželah, v zadnjih letih tudi pri nas, na predvečer godu Vseh svetih, ulice in klube zasedejo čarovnice, zombiji in čudno bučasti prizori ... Pa ne mislim na to. Tu so tudi navade minulih časov, ko so gospodinje v različnih delih Slovenije dan pred praznikom Vseh svetih pekle kruhke, ki so jih nato razdali ubogim ali darovali otrokom v zameno za molitev ... Pa ne mislim na to.

Mislim na veselje, tudi na molitev, ki naj nas z mislijo na drage pokojne, poveže z živimi, poveže med seboj. Naj nas hvaležnost do pokojnih poveže z vsemi, ki jih imamo radi, pa jim to preredko pokažemo. Storimo to že danes, ne čakajmo na čas, ko nas bo na to spomnil praznik in zavedanje, da so odšli. Vzemimo si čas za pozornost in hvaležnost in se skupaj spomnimo na tiste, ki jih ni več med nami.

Priznam, ko sem razmišljal česa naj se dotaknem v današnjem komentarju, sem bral in modroval o Slovenij, njenih težavah, novih pozivih k protestom, bankirjih, ki so pod nadzorom, opozorilih, ki so jih deležni naši »ta glavni« ... Še in še je tem, ki so aktualne in žgoče ... Pa vendar po svoje tako zelo nepomembne! Pustimo se nagovoriti prihajajočim dnevom in spoznali bomo kaj je res pomembno in kaj šteje v našem življenju in po njem ...