Prosim za vrtanje po zobeh

| 23.10.2013, 14:30 Jože Bartolj

Sposoditi smo si znali in zapraviti tudi. Predvsem – malo posplošujem – za potrošnjo in ne za kaj pametnega. Namesto, da bi denar vložili v perspektivna podjetja, ki bi ljudem zagotavljala delo in zaslužek, smo reševali podjetja – bolnike in ga tudi vse preveč – “pojedli in popili”.

Možna zgodba izpred šestdesetih let

Kot da bi si moj stari oče, ki je kakih 60 let nazaj opravljal poklic kolarja, sposodil denar, da bi kupil stroj za povečanje proizvodnje lesenih vozov. S tem bi omogočil zaposlitev še vsaj enemu pomočniku. A ko bi dobil denar, bi si premislil in ga lepo znosil v gostilno za “pečene piške” in vino. Ko bi bilo treba začeti z vračilom dolga (skupaj z obrestmi seveda), bi začel jamrati, da “prokleti” pohlepnež, ki mu je denar posodil, živi in se redi na njegov račun. In da ga izkorišča, kar je velika, vnebovpijoča krivica.

Dolga gotovo ne bi mogel vrniti, ker bi imel tudi vedno manj dela. Prehitel bi ga namreč kolar iz sosednje vasi, ki pa bi se posodobil, denarja ne pojedel in popil in posel bi mu prav lepo tekel. Tudi kolar iz sosednje vasi bi bil v njegovih očeh pravzaprav baraba, ki mu odžira delo. Tako bi z dolgom obremenil premoženje, zato bi bilo treba prodati kakšno zemljo, na koncu pa tudi delavnico in hišo. Otroci bi morali po svetu in po njegovi smrti ne bi nič “verbali”.

Tudi naši otroci ne bodo “verbali” …

… ker smo pač mi, ki živimo “tukaj in zdaj”, pač “pojedli in popili” preveč. No, vsaj več kot smo bili sposobni zaslužiti. In kaj si naši otroci mislijo o nas. Prav gotovo kaj takega, kot bi si o mojem starem očetu mislil moj oče in tudi jaz, če bi ded v resnici pognal premoženje. Naši otroci pa tudi že odhajajo v “amerike” ….

V Sloveniji že jamramo in stokamo, koliko moramo plačevati samo za obresti tem tako imenovanim pohlepnim tujcem. In tudi izgovarjamo se – na druge. Osti kritike nočemo uperiti vase. To sicer ni kakšna posebnost, pač pa starodavna tema, ki se je začela že kmalu po stvarjenju sveta. Ko je namreč Bog ustvaril Adama in mu dal v upravljanje raj, mu je dovolil vse, razen da jé od drevesa spoznanja. A mož je storil prav to in ko ga je Bog dobil, mu je preprosto zabrusil: “Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.” 1 Mz 3, 12 Izgovoril se je torej na svojo ženo, še več, Bogu je kar poočital, da mu je dal tako ženo, ki ga je zapeljala. On, ubogi Adam, seveda ni mogel reči NE, ker je bil pač zapeljan. In s tem nič kriv.

Vedno se nam zgodi (čutite kako oddaljena je krivda?), da izvolimo neprave oblastnike. Največkrat take, ki ne znajo “šparati” in po eni strani radi delijo več, kot se v državno malho nabere, po drugi strani pa delijo tako, da se več nabere “pri naših” – veliko naših. Dolgovi, ki tako nastanejo, se preko višanja davkov in povečevanja dolgov v državnih bankah lepo porazdelijo na vse davkoplačevalce, ki to vestno in brez ugovora plačujemo. Mehanizem plačevanja – se zdi – je narodu pravzaprav nerazumljiv. Morda zato, ker se ga zapakira v umetelne finančne besedne akrobacije kot je na primer

dokapitalizacija bank, ki zveni kot da gre za nekaj dobrega. Vse to lepo periodično ponavljamo v vedno večjem obsegu, hkrati vse bolj tonemo, a se iz tega nič ne naučimo.

Gremo ven in inflacijo prosim

A sedaj se že pojavljajo želje po novih modelih reševanja. Tako, da bomo pobegnili iz te strašne izkoriščevalske druščine, iz zveze evropskih držav. V medijih se že pojavljajo zgodbe o pohlepni Evropi, o nemških in francoskih upokojencih, ki živijo na račun nas – ubogih nič krivih Slovencev. Že se pojavljajo mnenja, da je smiselno razmišljati o izstopu iz Evropske unije in s tem seveda tudi o ukinitvi skupne valute in uvedbi svoje. Nekdo je prišel celo na idejo, da bi imeli dvojno valuto. Kot da bi se z izstopom iz EU lahko rešili dolgov in s tem povezanih težav. Ne, to ne, lahko pa bi se uporabil še en mehanizem za puljenje denarja iz žepov “navadne raje” in porazdeljevanje skupnega dolga: tiskanje denarja in s tem povezana – nam, ki smo še iz iz jugo časov, dobro znana – inflacija. V tistih lepih časih je »gospa inflacija« neukim, ki niso znali pretvarjati jugo dinarjev v nemške marke, lepo poskrbela, da jim je premoženje skopnelo kot sneg ob pomladni odjugi. Hvala lepa za take rešitve!

Več discipline

Rešitev? Več discipline, ki pa je že kot beseda sama po priljubljenosti nekje – pravijo Američani – med dentistom (zobozdravnikom) in drisko. A nekako se bomo morali prepričati, da moramo približno toliko “pojesti in popiti” kolikor pač zaslužimo. Tako je to v gospodinjstvu in tako bi moralo biti v državi. Pika.

A zdi se mi, da bomo raje pustili, da nas v disciplino – s pomočjo “vrtanja po zobeh” - prepričajo drugi. Žalostno, da smo tako nedisciplinirani. In čas bi bil, da spoznamo, da smo taki in da čimprej prosimo za “vrtanje”. Priznam, da sem že kar izgubil upanje v spremembe brez tuje trde roke. Tokrat bom zaključil s tem pesimizmom. Ne morem si pomagati.

Več komentarjev na Casnik.si